John 12

Slovenian Josipa Stritarja (1882) SloStritar

← Chapter 11 Jump to: Chapter 13 →

1Šest dnî pred Veliko nočjó pa pride Jezus v Betanijo, kjer je Lazar bil, kteri je bil umrl, in ga je obudil iz mrtvih.

2In napravijo mu tu pojedinjo, in Marta je stregla; a Lazar je bil eden od teh, kteri so ž njim sedeli za mizo.

3Marija pa, vzemši funt prave dragocene nardove mire, pomazili noge Jezusove, in otre mu z lasmí svojimi noge; in hiša se napolni vonja od mire.

4Tedaj reče eden od učencev njegovih, Juda Simonov Iškarijan, kteri ga je imel izdati:

5Za kaj se ni prodala ta mira za tri sto grošev, in dala ubogim?

6Rekel je pa to, ne da bi mu bilo skrb za uboge, nego ker je tat bil, in imel je mošnjo, in nosil je, kar se je metalo va-njo.

7Jezus pa mu reče: Pusti jo; za dan pogreba mojega je to prihranila.

8Kajti uboge imate vsegdar s seboj, a mene nimate vsegdar.

9Zvedelo je pa veliko ljudstva izmed Judov, da je tu; ter pridejo ne samo za voljo Jezusa, nego da bi tudi Lazarja videli, kterega je bil obudil iz mrtvih.

10Véliki duhovni pa se posvetujejo, da bi tudi Lazarja umorili;

11Ker jih je za voljo njega veliko izmed Judov odhajalo, in verovali so v Jezusa.

12Drugi dan pa veliko ljudstva, ktero je bilo prišlo na praznik, slišavši, da gre Jezus v Jeruzalem,

13Vzemó palmove veje, in izidejo mu naproti, in vpili so: Hosana! Blagoslovljen, kteri gre v imenu Gospodovem, kralj Izraelov!

14In Jezus najde osliča, in usede se na-nj, kakor je pisano:

15"Ne boj se, hči Sionska! glej, kralj tvoj gre, sedeč na žrebetu oslice."

16Tega pa učenci njegovi poprej niso razumeli; nego ko se je Jezus oslavil, tedaj so se spomenili, da je bilo to za njega pisano, in da so mu to storili.

17A ljudstvo je pričevalo, ktero je bilo ž njim, ko je Lazarja poklical iz groba, in ga obudil iz mrtvih.

18Za to mu je tudi ljudstvo naproti prišlo, ker je slišalo, da je ta čudež storil.

19Farizeji tedaj rekó med seboj: Vidite, da nič ne opravite! Glej, svet je odšel za njim.

20Bili so pa med tistimi, ki so dohajali, da bi molili na praznik, nekteri Grki.

21Ti torej pristopijo k Filipu, ki je bil iz Betsajde Galilejske, in prosili so ga, govoreč: Gospod, Jezusa bi radi videli.

22Filip pride, in pové Andreju; in Andrej in Filip povesta Jezusu.

23Jezus pa jima odgovorí, govoreč: Prišel je čas, da se sin človečji oslavi.

24Resnično resnično vam pravim: Zrno pšenično, če pade na zemljo in ne umrè, ono bo samo ostalo; če pa umrè, obrodí veliko sadú.

25Kdor dušo svojo ljubi, izgubil jo bo; a kdor dušo svojo sovraži, ohranil jo bo za večno življenje.

26Če kdo meni služi, naj gre za menoj; in kjer bom jaz, tam bo tudi služabnik moj: in če kdo meni služi, njega bo oče ljubil.

27Sedaj je duša moja žalostna; in kaj hočem reči? Oče, reši me te ure! Pa za to sem prišel na to uro.

28Oče, oslavi ime svoje: In glas se oglasi z neba: Oslavil sem ga, in zopet ga bom oslavil.

29Ljudstvo torej, ktero je stalo in je slišalo, pravilo je, da je zagrmelo. Drugi so pravili: Angelj mu je govoril.

30Jezus odgovorí in reče: Ta glas se ni oglasil za voljo mene, nego za voljo vas.

31Sedaj je sodba tega sveta; sedaj bo vojvoda tega sveta izgnan ven.

32In jaz, kedar bom povišan od zemlje, potegnil bom vse k sebi.

33(To je pa pravil, da je na znanje dal, s kakošno smrtjo bo umrl.)

34Odgovorí mu ljudstvo: Mi smo slišali iz zakona, da bo Kristus ostal vekomaj; in kako praviš ti: Sin človečji mora biti povišan? Kdo je ta sin človečji?

35Reče jim torej Jezus: Še malo časa je luč z vami. Hodite, dokler imate luč, da vas ne objeme tema; in kdor po temi hodi, ne vé, kam gre.

36Dokler luč imate, verujte v luč, da boste sinovi luči. To je Jezus povedal, in odšel je, in skril se je od njih.

37In da si ravno je toliko čudežev storil pred njimi, niso verovali va-nj;

38Da se izpolni beseda Izaija preroka, ktero je rekel: "Gospod, kdo je veroval našej besedi! In roka Gospodova komu se je razodela?"

39Verovati pa za to niso mogli, ker je zopet rekel Izaija:

40"Oslepil jim je očí, in okamenil jim je srce: da ne bi z očmí videli, in s srcem umeli in se spreobrnili, in bi jih uzdravil."

41To je rekel Izaija, ko je videl slavo njegovo, in je govoril o njem.

42Vendar jih je pa tudi veliko izmed knezov verovalo vanj; pa za voljo Farizejev niso priznavali, da ne bi bili izpahnjeni iz shajališč:

43Kajti ljubili so slavo človeško bolj, nego slavo Božjo.

44Jezus pa zavpije in reče: Kdor veruje v mé, ne veruje v mé, nego v tega, kteri me je poslal.

45In kdor mene vidi, vidi tega, kteri me je poslal.

46Jaz sem prišel luč na svet, da vsak, kdor veruje v mé, ne ostane v temi.

47In če kdo moje besede sliši, in ne veruje, jaz ga ne bom sodil; ker nisem prišel, da bi svet sodil, nego da svet zveličam.

48Kdor se mene odreka, in besed mojih ne sprejema, ima ga, kteri ga bo sodil: beseda, ktero sem govoril, ona ga bo sodila poslednji dan.

49Kajti jaz nisem sam od sebe govoril; nego oče, kteri me je poslal, on mi je zapoved dal, kaj da naj povém in kaj naj govorim.

50In vém, da je zapoved njegova večno življenje. Kar torej jaz govorim, govorim tako, kakor mi je oče povedal.

← Chapter 11 Jump to: Chapter 13 →

Recommended Reading

Commentary John Commentaries → Devotional John Devotional Guide → Get This Bible 1882 Study Bible →