Romans 9

Slovenian Josipa Stritarja (1882) SloStritar

← Chapter 8 Jump to: Chapter 10 →

1Resnico govorim v Kristusu, ne lažem, to mi spričuje moja vest v duhu svetem,

2Da imam veliko žalost in neprenehano bolečino v svojem srcu.

3Kajti želel bi, da bi bil sam jaz preklet od Kristusa za svoje brate, kteri so mi v rodu po mesu;

4Kteri so Izraelci, kterih je posinstvo, in slava, in zaveze, in postavodajstvo, in služba, in obljube,

5Kteri so očetje, in od kterih je Kristus po mesu, kteri je Bog nad vsemi blagoslovljen na veke. Amen.

6Ni pa tako, da je beseda Božja izgubljena, ker niso vsi ti Izraelci, kteri so od Izraela.

7Tudi kteri so seme Abrahamovo, niso vsi otroci, nego: "Izaku se ti bo imenovalo seme."

8To je, niso ti, kteri so otroci mesa, otroci Božji, nego otroci obljube računijo se za seme.

9Kajti beseda obljube je ta: "Ta čas bom prišel in Sara bo imela sina."

10Pa ne samo ona, nego tudi Rebeka, z enim imajoč otroke, z Izakom očetom našim;

11Kajti ko se še nista narodila, tudi ne storila kaj dobrega ali hudega, da bi ostal sklep Božji poleg izbire,

12Ne za voljo del, nego za voljo tistega, kteri kliče, reklo se jej je: "Veči bo služil manjšemu."

13Kakor je pisano: "Jakoba sem ljubil, a Ezava sovražil."

14Kaj torej porečemo? krivica je pri Bogu? Bog ne daj!

15Kajti Mojzesu govori: "Pomiloval bom, kogar pomilujem, in usmilil se ga bom, kogar se usmiljujem."

16To torej ni v moči ne tega, kteri hoče, ne tega, kteri ne če, nego Boga, kteri pomiluje.

17Kajti pismo govori Faraonu: "Za to sem te obudil, da pokažem na tebi svojo moč, in da se oznani moje ime po vsej zemlji."

18Tako torej, kogar hoče, pomiluje, a kogar hoče, trdi.

19Porečeš mi torej; kaj se še toži? kdo njegovej volji nasprotuje?

20Ali kdo si ti, o človek, kteri se z Bogom pregovarjaš? poreče li izdelek izdelovalcu: za kaj si me naredil tako?

21Nima li oblasti lončar nad glino, da iz ravno tiste grude naredi eno posodo za čast, a drugo za nečast?

22Če je Bog hotel pokazati jezo in razglasiti svojo moč, prenesel je v velikej potrpljivosti posode jeze pripravljene za pogubo.

23In da bi razglasil bogastvo slave svoje na posodah usmiljenja, ktere je naprej pripravil za zlavo,

24Ktere nas je tudi poklical ne samo izmed Judov, nego tudi izmed poganov;

25(Kakor tudi pri Oseji pravi: "Imenoval bom ne moje ljudstvo svoje ljudstvo, in ne ljubico ljubico."

26In bode, na mestu, kjer se jim je reklo: "Niste moj narod vi, tam se bodo imenovali sinovi Boga živega."

27Izaija pa vpije nad Izraelom: "Ko bi bilo število sinov Izraelovih kolikor morskega peska, ostanek se bo zveličal."

28Kajti besedo je dokončeval in skrajševal v pravici, da bo besedo skrajšano storil Gospod na zemlji."

29In kakor je najprej povedal Izaija: "Ko bi Gospod: Sabaot, ne bil pustil nam semena, kakor Sodoma bili bi postali in Gomori podobni.")

30Kaj torej porečemo? da so pogani, kteri niso iskali pravice, dobili pravico, ali pravico, ktera je iz vere;

31A Izrael iskajoč postavo pravice na postavo pravice ni zadel?

32Za voljo česa? ker ni iz vere, nego kakor iz del pravice; kajti spotaknili so se ob kamen spotike,

33Kakor je pisano: Glej, polagam v Sionu kamen spotike in skalo pohujšanja; in kdorkoli veruje v njega, osramotil se ne bo.

← Chapter 8 Jump to: Chapter 10 →