1 Kings 22 — Slovenian EKU

1Tri leta je bil mir in ni bilo vojske med Aramom in Izraelom.

2V tretjem letu pa je prišel Judov kralj Josafat k Izraelovemu kralju.

3Izraelov kralj je rekel svojim služabnikom: »Ali veste, da je Ramot v Galaadu naš? In mi ničesar ne storimo, da bi ga iztrgali iz rok aramskega kralja.«

4Vprašal je Josafata: »Ali pojdeš z menoj v boj zoper Ramot v Galaadu?« Josafat je odgovoril Izraelovemu kralju: »Kakor ti, tako jaz; moje ljudstvo je tvoje ljudstvo; moji konji so tvoji konji.«

5Nato je Josafat rekel Izraelovemu kralju: »Vprašaj vendar prej, kaj poreče Gospod!«

6Izraelov kralj je torej zbral preroke, okrog štiristo mož, in jih vprašal: »Ali naj grem v boj zoper Ramot v Galaadu, ali naj to opustim?« Odgovorili so: »Pojdi, Gospod ga bo kralju dal v roke!«

7A Josafat je dejal: »Ali ni tu nobenega Gospodovega preroka več, da bi ga vprašali?«

8Izraelov kralj je Josafatu odgovoril: »Je še en mož, po katerem moremo vprašati Gospoda. Ali jaz ga sovražim, ker mi ne prerokuje nič dobrega, ampak hudo; to je Jemlov sin Mihej.« In Josafat je rekel: »Kralj naj ne govori tako.«

9Poklical je tedaj Izraelov kralj dvornika in velel: »Pojdi hitro po Jemlovega sina Miheja!«

10Izraelov kralj in Judov kralj Josafat sta sedela, vsak na svojem prestolu, po kraljevsko oblečena, na trgu pri samarijskih vratih; in vsi preroki so pred njima prerokovali.

11Kanaanov sin Sedekija pa si je naredil železna rogova in rekel: »Tako govori Gospod: ‚S tema boš Aramce prebodel in popolnoma uničil.‘«

12In vsi preroki so tako prerokovali: »Pojdi zoper Ramot v Galaadu! Imel boš srečo; Gospod ga bo kralju dal v roke.«

13Sel, ki je bil šel klicat Miheja, mu je rekel: »Glej, preroki so soglasno napovedali kralju srečo. Bodi vendar tvoja beseda kakor beseda katerega izmed njih; naznani torej srečo!«

14Mihej je odvrnil: »Kakor resnično živi Gospod, kar mi Gospod poreče, to bom govoril.«

15Ko je prišel h kralju, ga je kralj vprašal: »Mihej, ali naj gremo v boj zoper Ramot v Galaadu, ali naj to opustimo?« Odgovoril mu je: »Pojdi! Imel boš srečo; Gospod ga bo kralju dal v roke.«

16Toda kralj mu je rekel: »Kolikokrat naj te še rotim, da mi poveš samo resnico v Gospodovemu imenu?«

17Tedaj je odgovoril: »Vidim, da je ves Izrael razkropljen po gorah kakor ovce, ki nimajo pastirja. In Gospod je dejal: ‚Ti nimajo gospoda, vsak naj se v miru vrne na svoj dom.‘«

18Izraelov kralj je rekel Josafatu: »Ali ti nisem pravil, da mi ne prerokuje nič dobrega, ampak hudo?«

19Oni pa je nadaljeval: »Poslušaj torej Gospodovo besedo! Videl sem Gospoda sedeti na njegovem prestolu in vso nebeško vojsko pri njem stati ob njegovi desnici in levici.

20In Gospod je vprašal: ‚Kdo bo premotil Ahaba, da bo šel in padel pri Ramotu v Galaadu?‘ In eden je odgovoril tako, drugi je odgovoril drugače.

21Tedaj je prišel duh, se ustopil pred Gospoda in dejal: ‚Jaz ga bom premotil.‘ Gospod ga je vprašal: ‚S čim?‘

22Odgovoril je: ‚Pojdem in bom lažniv duh v ustih vseh njegovih prerokov.‘ In rekel je: ‚Ti ga boš premotil, saj ti ga boš mogel. Pojdi in stori tako!‘

23Zdaj torej glej, Gospod je dal lažnivega duha v usta vseh teh tvojih prerokov in Gospod je izrekel hudo za tebe.«

24Tedaj je pristopil Kanaanov sin Sedekija, udaril Miheja po licu in rekel: »Kako je Gospodov duh odšel od mene, da govori s teboj?«

25Mihej je odgovoril: »Glej, videl boš to tisti dan, ko boš begal iz izbe v izbo, da bi se skril.«

26Nato je Izraelov kralj velel: »Primi Miheja in ga pelji k mestnemu poglavarju Amonu in kraljeviču Joasu

27ter povej: ‚Tako ukazuje kralj: Vrzita tegale v ječo in živita ga borno s kruhom in vodo, dokler se čil in zdrav ne vrnem!‘«

28Mihej je odgovoril: »Če se ti res vrneš čil in zdrav, potem Gospod ni govoril po meni.« In je dodal: »Slišite to, vsa ljudstva!«

29Izraelov kralj in Judov kralj Josafat sta torej šla proti Ramotu v Galaadu.

30Izraelov kralj je rekel Josafatu: »Jaz se bom preoblekel in tako pojdem v boj. Ti pa obleci svoja oblačila!« Izraelov kralj se je torej preoblekel in šel v boj.

31Aramski kralj pa je dvaintridesetim poveljnikom svojih voz zapovedal: »Ne bojujte se zoper kakega majhnega ali velikega, ampak samo zoper Izraelovega kralja!«

32Ko so poveljniki voz zagledali Josafata, so menili: »To je gotovo Izraelov kralj.« Obrnili so se proti njemu, da bi ga napadli; Josafat pa je zavpil.

33Ko so namreč poveljniki vóz opazili, da ni Izraelov kralj, so odstopili od njega.

34Neki mož pa je na slepo srečo napel lok in pogodil Izraelovega kralja med pasom in oklepom. Tedaj je ukazal svojemu vozniku: »Obrni in pelji me z bojišča, ker sem ranjen!«

35A bitka se je tisti dan vedno bolj razvnemala in kralj je moral na vozu vzdržati Aramcem nasproti. Zvečer je umrl. Kri iz rane pa je tekla na dno voza.

36Ko je sonce zahajalo, se je razlegal klic po taboru: »Vsak v svoje mesto in vsak v svojo domovino!

37Kajti kralj je mrtev.« Prišli so v Samarijo in kralja pokopali v Samariji.

38Ko so pri samarijskem ribniku umivali voz, so lizali psi njegovo kri in hotnice so se tam kopale, kakor je Gospod napovedal.

39Ostala Ahabova zgodovina, vsa njegova dela, slonokoščena palača, ki jo je postavil, in vsa mesta, ki jih je utrdil, to je zapisano v knjigi letopisov Izraelovih kraljev.

40In Ahab je legel k svojim očetom in namesto njega je postal kralj njegov sin Ohozija.

41Asov sin Josafat je zavladal nad Judom v četrtem letu Izraelovega kralja Ahaba.

42Josafat je imel petintrideset let, ko je postal kralj in petindvajset let je vladal v Jeruzalemu. Njegovi materi je bilo ime Azuba in je bila Selahijeva hči.

43Hodil je po vsej poti svojega očeta Asa, ni krenil z nje ter je delal, kar je bilo prav v Gospodovih očeh.

44Toda višin ni odpravil. Ljudstvo je še vedno darovalo klavne in kadilne daritve na višinah.

45Z Izraelovim kraljem je Josafat živel v miru.

46Ostala Josafatova zgodovina, zmage, ki si jih je priboril, in kako se je bojeval, to je zapisano v knjigi letopisov Judovih kraljev.

47Ostanek svetiščnih hotnic, ki so preostale izza časa njegovega očeta Asa, je spravil iz dežele.

48V Edomu takrat ni bilo kralja; namestnik je vladal.

49Josafat je naredil tarsiške ladje, da bi šle v Ofir po zlato. A niso prišli tja; kajti ladje so se razbile v Asiongaberu.

50Takrat je rekel Ahabov sin Ohozija Josafatu: »Naj gredo moji ljudje s tvojimi ljudmi na ladjah.« Josafat pa ni hotel.

51In Josafat je legel k svojim očetom; pokopali so ga pri njegovih očetih v mestu njegovega očeta Davida. Namesto njega je postal kralj njegov sin Joram.

52Ahabov sin Ohozija je zavladal nad Izraelom v Samariji v sedemnajstem letu Judovega kralja Josafata; kraljeval je dve leti nad Izraelom.

53Delal je, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh. Hodil je po poti svojega očeta in po poti svoje matere in po poti Nabatovega sina Jeroboama, ki je zapeljal Izraela v greh.

54Služil je Baalu in ga molil. Tako je dražil Gospoda, Izraelovega Boga, prav kakor je delal njegov oče.