Exodus 16

Slovenian EKU

← Chapter 15 Jump to: Chapter 17 →

1Odrinili so iz Elima in vsa občina Izraelovih sinov je prišla v puščavo Sin, ki je med Elimom in Sinajem, petnajsti dan drugega meseca po odhodu iz egiptovske dežele.

2Vsa občina Izraelovih sinov je godrnjala v puščavi zoper Mojzesa in Arona.

3Izraelovi sinovi so jima rekli: »O da bi bili umrli po Gospodovi roki v egiptovski deželi, ko smo sedeli pri loncih mesa, ko smo jedli kruha do sitega! Saj sta nas odvedla v tole puščavo, da pomorita vso to množico z lakoto.«

4Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Glej, dežil vam bom kruh z neba; ljudstvo naj hodi dan na dan nabirat, kolikor ga za tisti dan potrebuje, da ga preskusim, ali se bo ravnalo po moji postavi ali ne.

5Ko pa bodo šesti dan pripravili, kar so prinesli, bo dvakrat toliko, kakor so dnevno nabrali.«

6Mojzes in Aron sta rekla vsem Izraelovim sinovom: »Zvečer boste spoznali, da vas je Gospod izpeljal iz egiptovske dežele.

7Zjutraj pa boste videli veličastvo Gospodovo. Kajti slišal je vaše godrnjanje zoper Gospoda; a kaj sva midva, da godrnjate zoper naju?«

8In Mojzes je dejal: »Po tem, da vam bo Gospod dal zvečer jesti mesa in zjutraj kruha do sitega, boste spoznali, da je Gospod slišal vaše godrnjanje, s katerim ste godrnjali zoper njega. A kaj sva midva? Ni zoper naju vaše godrnjanje, ampak zoper Gospoda.«

9Mojzes je rekel Aronu: »Povej vsej občini Izraelovih sinov: ‚Pristopite pred Gospoda, kajti slišal je vaše godrnjanje!‘«

10Ko je Aron govoril vsej občini Izraelovih sinov, so se obrnili proti puščavi, in glej, veličastvo Gospodovo se je prikazalo v oblaku.

11Tedaj je Gospod govoril Mojzesu:

12»Slišal sem godrnjanje Izraelovih sinov; povej jim torej: ‚Proti večeru boste jedli meso in zjutraj se boste nasitili s kruhom in spoznali boste, da sem jaz Gospod, vaš Bog.‘«

13Zvečer so priletele prepelice in pokrile šotorišče, zjutraj pa je padla rosa okoli šotorišča.

14Ko pa je rosa izhlapela, glej, je bilo na površini puščave nekaj drobnega, zrnatega, drobno kakor slana po tleh.

15Ko so Izraelovi sinovi to videli, so rekli drug drugemu: »Kaj je to?« Niso namreč vedeli, kaj je bilo. Mojzes pa jim je rekel: »To je kruh, ki vam ga Gospod daje jesti.

16To je naročilo, ki ga je dal Gospod: Vsak naj nabere tega, kolikor potrebuje za svojo hrano; en gomor za vsakega, po številu vaših oseb. Vsak naj vzame tega za tiste, ki so v njegovem šotoru.«

17Izraelovi sinovi so storili tako in so nabrali eden več, drugi manj.

18In so merili na gomor; kdor je več nabral, ni imel preveč, in kdor je manj nabral, ni imel premalo: vsak je nabral, kolikor je potreboval za svojo hrano.

19Mojzes jim je nadalje zapovedal: »Nihče naj od tega ne pušča za jutri.«

20Pa niso poslušali Mojzesa; nekateri so od tega nekaj pustili za jutri; pa je postalo črvivo in se je usmradilo; zato se je Mojzes razsrdil nad njimi.

21Tako so to nabirali jutro za jutrom, vsak, kolikor je potreboval za svojo hrano; ko pa je sonce pripekalo, se je tajalo.

22Šesti dan so nabrali dvakrat toliko hrane, dva gomora za eno osebo; tedaj so prišli vsi knezi občine in so povedali Mojzesu.

23Rekel jim je: »To je, kar je zapovedal Gospod: Jutri je praznik počitka, sobota, posvečena Gospodu; specite, kar je treba speči, in skuhajte, kar je treba skuhati; vse pa, kar preostane, si denite na stran, da se prihrani do jutri!«

24In deli so to na stran za jutri, kakor je Mojzes zapovedal, pa se ni usmradilo in črvov ni bilo v njem.

25Tedaj je Mojzes rekel: »To jejte danes, kajti danes je sobota Gospodova; danes ne najdete tega na polju.

26Šest dni to nabirajte, sedmi dan pa je sobota, ta dan ne bo nič.«

27Sedmi dan so šli nekateri izmed ljudstva nabirat, pa niso nič našli.

28Nato je Gospod rekel Mojzesu: »Doklej se boste branili spolnjevati moje zapovedi in moje odredbe?

29Vidite, da vam je Gospod dal soboto! Zato vam daje šesti dan kruha za dva dni. Vsak naj ostane doma, nihče naj sedmi dan ne hodi iz svojega kraja!«

30In ljudstvo je praznovalo sedmi dan soboto.

31Izraelova hiša mu je dala ime »mana«; bil je kakor koriandrovo seme bel in imel je okus kakor meden kolač.

32Mojzes pa je rekel: »To je naročilo, ki ga je dal Gospod: Napolnite s tem gomor, da se shrani za vaše potomce, da bodo videli kruh, s katerim sem vas hranil v puščavi, ko sem vas izpeljal iz egiptovske dežele!«

33In Mojzes je rekel Aronu: »Vzemi posodo in deni vanjo poln gomor mane ter jo postavi pred Gospoda, da se shrani za vaše potomce!«

34Kakor je Gospod zapovedal Mojzesu, jo je Aron postavil pred postavo hranit.

35Izraelovi sinovi so jedli mano štirideset let, dokler niso prišli v obljudeno deželo; jedli so mano, dokler niso prišli do meje kanaanske dežele.

36Gomor je deseti del efe.

← Chapter 15 Jump to: Chapter 17 →