Zechariah 11

Slovenian EKU

← Chapter 10 Jump to: Chapter 12 →

1Odpri svoja vrata, o Libanon, tvoje cedre naj ogenj použije!

2Tarnaj, cipresa, ker je padla cedra, na tla so vrženi velikani. Tarnajte, hrasti v Basanu, ker je posekan nepredirni gozd.

3Razlega se vpitje pastirjev, ker so uničeni njihovi krasni pašniki; sliši se rjovenje mladih levov, ker je opustošeno Jordanovo razkošje.

4Tako mi je govoril Gospod, moj Bog: »Pasi drobnico, namenjeno v zakol.

5Njeni kupci jo koljejo, ne da bi se za to pokorili; tisti, ki jo prodajajo, govoré: ‚Hvaljen bodi Gospod! Obogatel sem!‘ In njeni pastirji ji ne prizanašajo.

6Zato ne bom več imel sočutja s prebivalci dežele, govori Gospod, temveč izročim vsakega v pest njegovega bližnjega in v pest njegovega kralja; ti bodo deželo uničili, in jih ne bom rešil iz njihovih rok.«

7Tako sem pasel klavne ovce za ovčje mešetarje. Vzel sem dve palici; eno sem imenoval »Dobrohotnost« in drugo »Edinost«. In pasel sem svoje ovce.

8Odslovil sem tri pastirje v enem mesecu. Potem sem se črede naveličal, ker tudi one niso marale zame.

9In sem rekel: »Ne bom vas več pasel! Kar umira, naj umre, in kar propada, naj propade! Ostale pa naj žro meso druga druge!«

10In vzel sem svojo palico »Dobrohotnost« in jo zlomil, da razderem zavezo, ki sem jo sklenil z vsemi ljudstvi.

11Tisti dan je bila zaveza pretrgana, in ovčji mešetarji, ki so me opazovali, so razumeli, da je bila to beseda Gospodova.

12Nato sem jim rekel: »Če vam je prav, mi dajte moje plačilo, če ne, pustite!« In odtehtali so mi moje plačilo, trideset srebrnikov.

13Gospod pa mi je rekel: »Vrzi jo v zakladnico, krasno ceno, za katero so me ocenili!« Vzel sem torej trideset srebrnikov in sem jih vrgel v hišo Gospodovo, v zakladnico.

14Nato sem zlomil svojo drugo palico, »Edinost«, da razderem bratovsko edinost med Judom in Izraelom.

15Tedaj mi je Gospod rekel: Vzemi si še enkrat opremo pastirja, ničvrednega pastirja.

16Zakaj glej, obudil bom v tej deželi pastirja: kar v čredi propada, za to ga ne bo skrb; kar se izgubi, tega ne bo šel iskat; kar je ranjeno, tega ne bo zdravil; kar je lačno, temu ne bo dal jesti. Pač pa bo jedel meso pitanih živali in trgal njihove parklje.

17Gorje ničvrednemu pastirju, ki zapusti čredo! Meč naj pride nad njegovo roko in nad njegovo desno oko! Njegova roka naj se do kraja posuši, njegovo desno oko naj oslepi!

← Chapter 10 Jump to: Chapter 12 →