1 Chronicles 17

Slovenian SSP

← Chapter 16 Jump to: Chapter 18 →

1Ko je David prebival v svoji hiši, je rekel preroku Natánu: »Glej, jaz stanujem v cedrovi hiši, skrinja Gospodove zaveze pa je pod šotorskimi pregrinjali.«

2Natán je rekel Davidu: »Stori vse, kar je v tvojem srcu, kajti Bog je s teboj!«

3A še tisto noč se je Natánu zgodila Božja beseda, rekoč:

4»Pojdi in povej mojemu služabniku Davidu: Tako govori Gospod: Ti mi ne boš zidal hiše za stanovanje.

5Saj nisem prebival v hiši od dne, ko sem izpeljal Izraela, do tega dne, temveč sem bil od šotora do šotora in od prebivališča do prebivališča.

6Kjer koli sem hodil med vsem Izraelom, sem mar rekel kateremu izmed Izraelovih sodnikov, ki sem jih postavil za pastirje svojega ljudstva: ›Zakaj mi niste postavili cedrove hiše?‹

7Zdaj torej tako povej mojemu služabniku Davidu: Tako govori Gospod nad vojskami: Jaz sem te vzel s pašnika izza drobnice, da bi bil vladar mojemu ljudstvu Izraelu.

8Bil sem s teboj, kjer koli si hodil, in sem iztrebil pred teboj vse tvoje sovražnike. Naredil ti bom ime, ki bo enako imenu velikašev na zemlji.

9Določil bom kraj svojemu ljudstvu Izraelu in ga zasadil vanj, da bo prebivalo na svojem in se mu ne bo treba več bati in ga krivičneži ne bodo več izčrpavali kakor nekdaj,

10od dni, ko sem postavljal sodnike čez svoje ljudstvo Izraela. Vse tvoje sovražnike bom ponižal. Oznanjam ti, da ti bo Gospod sezidal hišo.

11Ko se ti dopolnijo dnevi in pojdeš k svojim očetom, bom povzdignil tvojega potomca za teboj, enega izmed tvojih sinov, in bom utrdil njegovo kraljestvo.

12Ta mi bo sezidal hišo in njegov prestol bom utrdil na veke.

13Jaz mu bom oče in on mi bo sin. Svoje milosti mu ne bom odtegnil, kakor sem jo odtegnil tistemu, ki je bil pred teboj.

14Postavil ga bom v svoji hiši in v svojem kraljestvu na veke. Njegov prestol bo utrjen na veke.«

15Po vseh teh besedah in po vsem tem videnju je Natán govoril Davidu.

16Tedaj je kralj David prišel, se usedel pred Gospodom in rekel: »Kdo sem jaz, Gospod Bog, in kaj je moja hiša, da si me pripeljal do sem?

17A to je še premalo v tvojih očeh, o Bog; govoril si o hiši svojega služabnika tudi za daljno prihodnost. Ravnal si z menoj kot z imenitnim človekom, Gospod Bog.

18Pa kaj naj ti David še dalje govori o časti, ki si jo izkazal svojemu služabniku? Saj poznaš svojega služabnika.

19Gospod, zaradi svojega služabnika in po svojem srcu si storil vse to veliko dejanje in razodel vse te veličastne reči.

20Gospod, ni ga tebi enakega. Razen tebe ni Boga po vsem tem, kar smo slišali s svojimi ušesi.

21Kdo je kakor tvoje ljudstvo Izrael, edini narod na zemlji, ki ga je Bog šel odkupit za svoje ljudstvo – da si si pridobil ime z velikimi in strah zbujajočimi deli in pregnal narode pred svojim ljudstvom, ki si ga rešil iz Egipta.

22Dal si svoje ljudstvo Izraela na veke sebi za ljudstvo, in ti, Gospod, si postal njihov Bog.

23In zdaj, Gospod, naj se na veke uresničuje beseda, ki si jo govoril o svojem služabniku in njegovi hiši, in stôri, kakor si govoril!

24Naj se uresničuje, naj se tvoje ime poveličuje na veke in naj se govori: › Gospod nad vojskami je Izraelov Bog, je Bog za Izraela!‹ In hiša tvojega služabnika Davida naj ostane trdna pred teboj.

25Ti namreč, moj Bog, si razodel svojemu služabniku, da mu boš sezidal hišo. Zato se je tvoj služabnik opogumil, da je molil pred teboj.

26In zdaj, Gospod, ti si Bog in si napovedal svojemu služabniku te dobrine.

27Zdaj si torej sklenil blagosloviti hišo svojega služabnika, da bo obstala pred teboj na veke. Ti sam, Gospod, si namreč blagoslovil in je blagoslovljeno na veke.«

← Chapter 16 Jump to: Chapter 18 →