Genesis 42

Slovenian SSP

← Chapter 41 Jump to: Chapter 43 →

1Ko je Jakob izvedel, da imajo v Egiptu žito, je rekel svojim sinovom: »Kaj se spogledujete?«

2In je rekel: »Slišal sem, da je žito v Egiptu. Pojdite tja in kupite nam žita, da ostanemo pri življenju in ne umremo!«

3Tedaj je odšlo deset Jožefovih bratov, da bi nakupili žita v Egiptu.

4Jožefovega brata Benjamina pa Jakob ni poslal z njegovimi brati; rekel si je: »Da se mu ne pripeti kaka nesreča!«

5Med drugimi, ki so prihajali kupovat žito, so prišli tudi Izraelovi sinovi, kajti lakota je bila v kánaanski deželi.

6Jožef je bil oblastnik v deželi in je prodajal žito vsemu ljudstvu. Jožefovi bratje so prišli in se priklonili pred njim z obrazom do tal.

7Ko jih je Jožef videl, jih je spoznal, a se je delal tujca pred njimi in trdo govoril z njimi. Rekel jim je: »Od kod ste prišli?« Rekli so: »Iz kánaanske dežele kupovat živež.«

8Jožef je brate spoznal, oni pa ga niso spoznali.

9Tedaj se je Jožef spomnil sanj, ki jih je imel o njih, in jim je rekel: »Ogleduhi ste! Prišli ste ogledovat nezavarovane kraje v deželi.«

10Rekli so mu: »Ne, moj gospod, tvoji služabniki so prišli nakupit živež.

11Vsi smo sinovi enega moža; pošteni smo, tvoji služabniki niso ogleduhi.«

12»Ne,« jim je rekel, »zares ste prišli ogledovat nezavarovane kraje v deželi.«

13Rekli so: »Dvanajst je bilo tvojih služabnikov, bratje smo, sinovi enega moža v kánaanski deželi; najmlajši je zdaj pri našem očetu, enega pa ni več.«

14Jožef pa jim je rekel: »Tako je, kakor sem vam govoril in rekel: ogleduhi ste!

15Takole vas bomo preizkusili: kakor živi faraon, ne boste šli od tod, dokler ne pride sem vaš najmlajši brat.

16Pošljite enega izmed sebe, da pripelje vašega brata! Vi pa ostanete ujeti. Tako preizkusimo vaše besede, ali je resnica v njih. Če je ni, kakor živi faraon, ste ogleduhi.«

17Potem jih je dal skupaj zapreti za tri dni.

18Tretji dan jim je rekel: »To morate storiti, če hočete ostati živi. Bojim se Boga.

19Če ste pošteni, naj ostane eden izmed vas ujetnik v hiši, kjer ste bili zaprti. Vi pa pojdite in nesite žito za svoje sestradane hiše;

20potem pripeljite svojega najmlajšega brata k meni! Tako se bodo vaše besede izkazale za resnične in ne boste umrli.« In storili so tako.

21Govorili so med seboj: »Resnično, pregrešili smo se nad svojim bratom, saj smo videli stisko njegove duše, ko nas je prosil usmiljenja, pa nismo poslušali; zato je prišla ta stiska nad nas.«

22Ruben jim je odgovoril in rekel: »Ali vam nisem rekel: ›Ne pregrešite se nad otrokom!‹ Pa niste hoteli poslušati. Zdaj se od nas terja njegova kri.«

23Niso pa vedeli, da Jožef razume, ker je z njimi govoril po tolmaču.

24Obrnil se je proč od njih in se razjokal. Potem se je vrnil k njim in jim govoril. Vzel je izmed njih Simeona in ga dal zvezati pred njihovimi očmi.

25Potem je ukazal, naj jim napolnijo posode z žitom in jim vrnejo njihov denar, vsakemu v njegovo vrečo, ter jim dajo hrane za na pot. In storili so jim tako.

26Naložili so žito na osle in odšli.

27Na počivališču je eden razvezal svojo vrečo, da bi nakrmil osla. Pa je zagledal svoj denar. Bil je v žitni vreči na vrhu.

28Rekel je bratom: »Denar mi je bil vrnjen. Tu je, glejte, v moji vreči!« Srce jim je zastalo in trepetajoč so se obračali drug k drugemu ter rekli: »Kaj nam je Bog to storil?«

29Potem so prišli k svojemu očetu Jakobu v kánaansko deželo, mu povedali vse, kar se jim je pripetilo, in rekli:

30»Mož, ki je gospodar dežele, je trdo govoril z nami. Imel nas je za ogleduhe dežele.

31Rekli smo mu: ›Pošteni smo, nismo ogleduhi.

32Bilo nas je dvanajst bratov, sinov enega očeta; enega ni več, najmlajši pa je zdaj pri očetu v kánaanski deželi.‹

33Pa nam je mož, ki je gospodar dežele, rekel: ›Po tem bom spoznal, da ste pošteni: enega svojih bratov pustite pri meni, potem vzemite, kar potrebujete za svoje sestradane hiše in odidite!

34Pripeljite k meni svojega najmlajšega brata in videl bom, da niste ogleduhi, temveč poštenjaki! Vašega brata vam potem vrnem in smeli boste hoditi po deželi.‹«

35Ko so praznili vreče, je vsak našel v svoji vreči mošnjo s svojim denarjem. Ko so sami in njihov oče videli te mošnje, so se prestrašili.

36Oče Jakob jim je rekel: »Otroke mi jemljete; Jožefa ni več, Simeona ni več in še Benjamina mi jemljete! Vse prihaja nadme!«

37Ruben je rekel očetu: »Moja sinova usmŕti, če ti ga ne pripeljem nazaj! Zaupaj ga moji roki in vrnil ti ga bom!«

38Pa je rekel: »Moj sin ne pojde z vami. Kajti njegov brat je mrtev in ta je ostal sam. Če bi ga na poti, na katero boste odšli, zadela nesreča, bi spravili moje sive lase z žalostjo v podzemlje.«

← Chapter 41 Jump to: Chapter 43 →