Genesis 41 — Slovenian 2014 (Chráskov Prevod)

8In zjutraj, ko je bila zbegana duša njegova, pošlje in pokliče vse egiptovske pismouke in vse modrijane; njim pove Faraon sanje svoje, ali nobenega ni bilo, da bi jih razložil Faraonu.

9Tedaj ogovori veliki točaj Faraona in reče: Svojih grehov se spominjam danes.

10Faraon se je raztogotil zoper hlapce svoje in me je dejal v zapor v hiši načelnika telesne straže, mene in velikega peka.

11Imela sva pa sanje v isti noči jaz in on; primerno razlagi najinih sanj se je sanjalo nama.

12Bil je pa tam z nama mladenič Hebrejec, hlapec načelnika telesne straže, ki nama je sanje najine razložil, kakor sva mu povedala; vsakemu primerno sanjam njegovim je razložil.

13In zgodilo se je tako, kakor je nama razložil: mene je postavil Faraon zopet v službo mojo, onega pa je obesil.

14Pošlje torej Faraon in pokliče Jožefa, in hitro so ga pustili iz temnice; in ko se je obril in preoblekel, pride k Faraonu.

15Tedaj reče Faraon Jožefu: Imel sem sanje, a ni nikogar, da bi jih razložil. Slišal sem pa o tebi praviti: ko čuješ sanje, jih lahko razložiš.

16Odgovori pa Jožef Faraonu in reče: To ni moja reč: Bog bo odgovoril, kar je v srečo Faraonu.

17Reče torej Faraon Jožefu: V sanjah svojih, glej, sem stal na bregu Nila.

18In glej, iz reke stopa sedem krav, debelih in lepih, in pasle so se po travi.

19Nato, glej, pride sedem drugih krav za njimi, suhih in zelo grdih in mršavih; nisem videl po grdosti njim podobnih v vsej deželi Egiptovski.

20In požrle so te krave mršave in grde prejšnjih sedem krav debelih;

21in dasi so jim prišle v trebuh, ni bilo tega zaznati, ampak bile so videti grde kakor poprej. In prebudil sem se.

22Še sem videl v sanjah svojih, in glej, sedem klasov je zraslo na enem steblu, polnih in lepih.

23Glej pa, sedem klasov drobnih in suhih, ki jih je vzhodni veter osmodil, je pognalo za njimi.

24Tisti drobni klasi pa so pogoltnili sedem lepih klasov. In to sem povedal pismoukom, a nobenega ni bilo, ki bi mi razložil.

25Tedaj reče Jožef Faraonu: Sanje Faraonove so ene: kar hoče storiti Bog, je razodel Faraonu.

26Tistih sedem krav lepih je sedem let, in tistih sedem klasov lepih je sedem let; sanje so ene.

27Sedem krav pa, mršavih in grdih, ki so prišle za onimi, je sedem let, tudi sedem klasov praznih, ki jih je vzhodni veter osmodil, je sedem let lakote.

28To je beseda, ki sem jo rekel Faraonu: Kar hoče Bog storiti, je pokazal Faraonu.

29Glej, sedem let pride, ko bo velika obilost po vsej Egiptovski deželi.

30A za njimi pride sedem let lakote, v katerih se pozabi vsa tista obilost po deželi Egiptovski: trla namreč bo lakota to deželo;

31in nič se ne bo vedelo v deželi za obilost zavoljo lakote, ki pride potem, zato ker huda bode silno.

32Da so se pa ponovile sanje Faraonu dvakrat, pomeni, da je Bog to stvar trdno sklenil, in Bog jo v kratkem izpolni.

33Zdaj torej naj poskrbi Faraon za moža razumnega in modrega in ga naj postavi čez deželo Egiptovsko.

34To naj stori Faraon in postavi naj oblastnike tej deželi, da pobere petino pridelkov dežele Egiptovske v sedmih letih obilosti.

35Oni naj zbero vse žito dobrih let, ki pridejo, in zneso naj žito Faraonu pod roko, v živež po mestih, in ga shranijo.

36In ta živež bodi v zalogo deželi za tistih sedem let lakote, ki bode v deželi Egiptovski, da ne pogine dežela od lakote.

37In ta beseda je bila dobra v očeh Faraonovih in v očeh vseh služabnikov njegovih.

38In Faraon reče služabnikom svojim: Najdemo li mar temu enakega moža, ki je v njem duh Božji?

39Nato veli Faraon Jožefu: Ker ti je Bog razodel vse to, nihče ni razumen in moder kakor ti.

40Ti bodeš čez hišo mojo in po povelju tvojem se bo ravnalo ljudstvo moje, samo za ta prestol bodem višji od tebe.

41Dalje reče Faraon Jožefu: Glej, stavim te čez vso deželo Egiptovsko.

42In Faraon sname pečatni prstan z roke svoje ter ga natakne na roko Jožefovo in veli mu obleči oblačila iz tenčice in zlato verižico mu dene okoli vratu.

43In ukaže, naj ga peljejo na drugem vozu njegovem, in klicali so pred njim: Priklonite se! In postavil ga je čez vso deželo Egiptovsko.

44In reče Faraon Jožefu: Jaz sem Faraon, a brez tebe ne vzdigne nihče roke svoje ali noge svoje po vsej deželi Egiptovski.

45Imenoval pa je Faraon ime Jožefovo Zafnat-paneah [T. j. rešitelj sveta.], in dal mu je za ženo Asnato, hčer Potiferja, svečenika v Onu. In Jožef je šel vladat deželo Egiptovsko.

46Imel pa je Jožef trideset let, ko je stal pred Faraonom, kraljem egiptovskim. In Jožef je šel izpred obličja Faraonovega in je obhodil vso deželo Egiptovsko.

47Rodila je pa zemlja v sedmih letih obilosti, kolikor so le nabrati mogli.

48Zbral je torej vse žito sedmih dobrih let, ki so bila v deželi Egiptovski, in shranil je živež po mestih; žito s polja okrog vsakega mesta je shranil v njem.

49Tako je nabral Jožef žita silno mnogo, kakor peska morskega, da so nehali šteti, ker ga je bilo brez števila.

50Jožefu pa sta se rodila dva sina, preden je prišlo leto lakote, katera mu je rodila Asnata, hči Potiferja, svečenika onskega.

51In imenoval je Jožef prvenca Manaseja, kajti, reče, Bog mi je dal pozabiti vse trpljenje moje in vso hišo mojega očeta.

52Drugega pa je imenoval Efraima, kajti, reče, rodovitnega me je naredil Bog v deželi ponižanja mojega.

53In ko je preteklo sedem let obilosti, ki je bila v deželi Egiptovski,

54je nastopilo sedem let lakote, kakor je bil povedal Jožef, in bila je lakota po vseh deželah, v vsej pa deželi Egiptovski je bilo kruha.

55In ko je vsa dežela Egiptovska trpela lakoto, je vpilo ljudstvo k Faraonu zaradi kruha; Faraon pa reče vsem Egipčanom: Pojdite k Jožefu, in kar vam veli, storite!

56In lakota je bila po vsem površju zemlje. In Jožef je odprl vsa skladišča in prodajal Egipčanom, ker je lakota hudo stiskala deželo Egiptovsko.In iz vseh dežel so hodili v Egipt k Jožefu kupovat, zato ker je lakota hudo stiskala vso zemljo.

57In iz vseh dežel so hodili v Egipt k Jožefu kupovat, zato ker je lakota hudo stiskala vso zemljo.