Luke 16

Slovenian (Prekmurska NZ and Psalmi (1928))

← Chapter 15 Jump to: Chapter 17 →

1Erkao je pa vučeníkom svojim: bio je eden bogat človek, kí je meo šafara; i té je obtožen bio njemi, kako zapravláč blága njegovoga.

2I zové ga záto i erčé njemi: ka čüjem od tébe? dáj račun šafarstva tvojega, ár ne boš več šafarüvao.

3Erčé pa vu sebi te šafar: ka hom činio, da gospôd moj kraj jemlé šafarstvo od menè? kopati ne morem, kôdivati me je pa srám.

4Znám, ka mi je činiti; da, gda bom vö vrženi z šafarstva, vzemejo me vu hiže svoje;

5I prízvavši ednoga vsákoga ti dužníkov gospôda svojega, erčé prvomi: keliko si dužen gospôdi mojemi?

6On pa erčé: stô bátušov olija. I erčé njemi: vzemi tvoj líst i sedi doli, i hitro píši pétdesét.

7Potom tomi drügomí erčé: tí pa keliko si dužen? On pa erčé: stô korušov pšenice. I erčé njemi: vzemi tvoj líst, i píši osemdesét.

8I pohválo je gospôd toga nepravičnoga šafara, kâ je spametno včíno. Ár sinovje etoga svêta so spametnejši od sinôv svetlosti vu svojem rodi.

9I jas velim vám: včinte si priátele z nepravičnoga mammona; da, gda pomenkáte, vzemejo vás vu vekivečna prebiválišča.

10Kí je veren vu náj ménšem, i vu vnogom je veren; i kí je vu náj ménšem nepravičen, i vu vnogom je nepravičen.

11Či ste záto vu nepravičnom mammoni nej bili verni, to istinsko što zavüpa na vás?

12I, či ste vu lückom nej verni, to svoje što vám dá?

13Níkše držinče nemre dvöma gospôdoma slüžiti. Ár ali ednoga bode odürjávalo i toga drügoga lübilo; ali ednoga bode preštímalo i toga drügoga zametávalo. Nemrete Bôgi slüžiti i mammoni.

14Čüli so pa eta vsa Farizeuške, kí so skôpi bilí, i osmejávali so se ž njega.

15I erčé njim: ví ste, kí spravičávate sebé pred lüdmi, Bôg pa zná srcá vaša. Ár, ka je pred lüdmí visoko, odürnost je pred Bôgom.

16Právda i prorocke so do Ivana; od tistec králevstvo Bože se nazviščáva, i vsáki se vu njé stiskáva.

17Leži je pa nébi i zemli prêdti, liki právde ednoj piknjici spádnoti.

18Vsáki, kí odpüstí ženo svojo, i drügo si vzeme, praznüje; i vsáki, kí si odpüščeno od možá vzeme, praznüje.

19Bio je pa níki bogat človek, kí se je obláčo vu škarlat i kment, i gostio se je vsáki dén svetlo.

20Bio je pa níki siromák z iménom Lázar, kí je vrženi bio k vrátam njegovim pun mozôlov.

21I želo se je nasititi z drtinjom, štero je kapalo z stola toga bogáca. Ali i psi pridôči lízalí so mozole njegove.

22Prigôdilo se je pa, da bi mrô te siromák, i nešeni je od angelov vu krílo Ábrahámovo; mrô je pa i bogátec, i zakopan je.

23I vu pékli, gori prizdignovši očí svoje, bodôči vu mokaj, vido je Ábraháma ozdaleč i Lázara vu náročaj njegovi.

24I on kričéči erčé: Oča, Ábrahám, smilüj se mi, i pošli Lázara, naj namoči konec prsta svojega vu vódô, i rasladí jezik moj, ár se mantrám vu etom plámni.

25Erčé pa Ábrahám: sinek, spômeni se, kâ si tí vzéo ta dobra tvoja vžítki tvojem, i Lázar prispodobno ta hüda; zdaj se pa on obeseljáva, ti se pa mantráš.

26I više vsega toga med nami i vami je velika prepast potrdjena, da, kí ščéjo prêk idti od etec k vám, ne morejo; niti od tistec k nám prêk prídti nemrejo.

27Erkao je pa: prosim te tak oča moj, naj ga pošleš vu hižo očé mojega.

28Ár mám pét brátov, da njim posvedoči, naj i oni ne prídejo vu eto mesto te moke.

29Erčé njemi Ábrahám: májo Môšeša i proroke, naj poslüšajo one.

30On pa erčé: nej tak oča Ábrahám; nego, či bode što od mrtvi šô k njim, povrnéjo se.

31Erkao je pa njemi Ábrahám: či Môšeša i proroke ne bodo poslüšali, niti, či bi što z mrtvi gori stano, ne bodo vervali.

← Chapter 15 Jump to: Chapter 17 →