Luke 1

Slovenian (JUB) 1990 (Jubilejni Prevod Nove Zaveze)

Jump to: Chapter 2 →

1Ker jih je že precéj poskušalo urediti poročilo o dogodkih, ki so se zgodili med nami,

2kakor so jih sporočili tisti, ki so bili od prvih dni očividci in služabniki besede, sem sklenil tudi jaz,

3ko sem vse od začetka natančno poizvedel, tebi, spoštovani Teófil, vse po vrsti popisati,

4da se prepričaš o zanesljivosti nauka, v katerem si bil poučen.

5V dneh Heróda, kralja v Judeji, je živel duhovnik, ki mu je bilo ime Zaharíja. Bil je iz Abíjeve duhovniške skupine, njegova žena pa je bila izmed Aronovih hčera; ime ji je bilo Elizabeta.

6Oba sta bila pravična pred Bogom. Živela sta brez graje, po vseh Gospodovih zapovedih in navodilih.

7Otrok pa nista imela, ker Elizabeta ni bila rodovitna, in sta bila že zelo v letih.

8Ko je bila na vrsti njegova skupina in je opravljal duhovniško službo pred Bogom,

9ga je po bogoslužnem običaju zadel žreb, da je šel v Gospodovo svetišče zažigat kadilo;

10vsa množica pa je ob uri kadilne daritve zunaj molila.

11Tedaj se mu je prikazal Gospodov angel. Stal je na desni strani kadilnega oltarja.

12Ko ga Zaharíja zagleda, se vznemiri in strah ga spreleti.

13Angel pa mu reče: »Ne boj se, Zaharíja, kajti tvoja molitev je uslišana! Tvoja žena Elizabeta ti bo rodila sina in daj mu ime Janez.

14V radost in veselje ti bo in mnogi se bodo veselili njegovega rojstva,

15ker bo velik pred Gospodom. Vina in opojne pijače ne bo pil in že v materinem telesu bo napolnjen s Svetim Duhom.

16Veliko Izraelcev bo spreobrnil h Gospodu, njihovemu Bogu.

17In on sam bo hodil pred njim z Elijevim duhom in močjo, da obrne srca očetov k sinovom, nepokorne k modrosti pravičnih in naredi ljudstvo dovzetno za Gospoda.«

18Zaharíja je nato rekel angelu: »Po čem bom to spoznal? Jaz sem namreč star in moja žena je v letih.«

19Angel mu je odgovoril: »Jaz sem Gabriel, ki stojim pred Bogom. Poslan sem, da spregovorim s teboj in ti sporočim to veselo novico.

20Ker pa nisi verjel mojim besedam, ki se bodo spolnile ob svojem času, boš onemel in ne boš mogel govoriti do dne, ko se bo to zgodilo.«

21Ljudje so medtem čakali na Zaharíja in se čudili, da se tako dolgo mudi v svetišču.

22Ko pa je prišel ven, jim ni mogel nič povedati. Tedaj so spoznali, da je v svetišču videl prikazen. Dajal jim je sicer znamenja, vendar je ostal nem.

23Ko so minili dnevi njegove službe, je šel domov.

24Po teh dne je njegova žena Elizabeta spočela. Pet mesecev se je prikrivala in si govorila:

25»Kaj mi je zdaj storil Gospod! Blagovolil mi je odvzeti sramoto pri ljudeh.«

26V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret

27k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija.

28Angel je vstopil pri njej in rekel: »Vesêli se, milosti polna, Gospod je s teboj!«

29Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kaj naj pomeni ta pozdrav.

30Angel pa ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu.

31Spočela boš in rodila Sina, ki mu daj ime Jezus.

32Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida

33in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; njegovemu kraljestvu ne bo konca.«

34Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne živim z možem?«

35Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato bo tudi otrok, ki bo rojen, svet, in se bo imenoval Božji Sin.

36Poglej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imeli za nerodovitno.

37Bogu namreč ni nič nemogoče.«

38Marija pa je rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje.

39Tiste dni se je Marija odpravila na pot v hriboviti svet. Hitela je v mesto na Judovem.

40Stopila je v Zaharíjevo hišo in pozdravila Elizabeto.

41Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganilo v njenem telesu. Elizabeta je bila polna Svetega Duha

42in je na ves glas vzkliknila: »Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa!

43Odkod meni to, da prihaja k meni mati mojega Gospoda?

44Komaj sem zaslišala tvoj pozdrav, se je od veselja zganilo dete v mojem telesu.

45Blagor ji, ki je verovala, kajti spolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod!«

46Tedaj je Marija rekla:

47»Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Rešitelju,

48ker se je ozrl na nizkost svoje dekle. Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi,

49velike reči mi je storil on, ki je mogočen in je njegovo ime sveto.

50Od rodu do rodu naklanja usmiljenje njim, ki se ga bojijo.

51Moč je pokazal s svojo roko in razkropil ljudi ošabnega srca.

52Mogočne je vrgel s prestola in povišal skromne.

53Lačne je obdaril z dobrotami in bogate je odpustil prazne.

54Zavzel se je za svojega služabnika Izraela

55in se spomnil svojega usmiljenja, kakor je obljubil našim očetom: Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.«

56Marija je ostala pri njej približno tri mesece, potem se je vrnila na svoj dom.

57Medtem se je Elizabeti dopolnil čas poroda. Rodila je sina.

58Ko so njeni sosedje in sorodniki slišali, da ji je Gospod izkazal veliko usmiljenje, so se z njo vred veselili.

59Osmi dan so prišli dete obrezat. Po očetu so mu nameravali dati ime Zaharíja,

60toda njegova mati je posegla v besedo in rekla: »Nikakor, temveč Janez mu bo ime.«

61Oni pa so ji odgovorili: »Nikogar ni v tvojem sorodstvu, ki bi mu bilo takó ime.«

62Po znamenjih so spraševali njegovega očeta, kako bi ga on rad imenoval.

63Zahteval je deščico in zapisal: »Janez je njegovo ime.« In vsi so se začudili.

64Njemu pa so se pri priči razvezala usta in jezik, da je spet govoril, in je poveličeval Boga.

65Vse njihove sosede je obšel strah in po vsem judejskem hribovju se je govorilo o tem.

66In vsi, ki so to slišali, so se ob tem zamislili in govorili: »Kaj neki bo iz tega otroka? Gospodova roka je bila namreč z njim.«

67Njegov oče Zaharíja pa je poln Svetega Duha prerokoval:

68»Hvaljen Gospod, Izraelov Bog, ker se je ozrl na svoje ljudstvo in mu pripravil odrešenje.

69Obudil je mogočnega Rešitelja v hiši svojega služabnika Davida,

70kakor je zdavnaj napovedal po ustih svojih svetih prerokov,

71da nas bo rešil naših sovražnikov in iz rok vseh, ki nas črtijo.

72Tako je izkazal usmiljenje našim očetom in se spomnil svoje svete zaveze,

73prisege našemu očetu Abrahamu, da nas bo rešil iz rok sovražnikov

74in nam dal, da mu bomo brez strahu služili

75v svetosti in pravičnosti pred njegovim obličjem vse dni svojega življenja.

76In ti, dete, boš prerok Najvišjega, pojdeš namreč pred Gospodom, da mu pripraviš pot

77in daš njegovemu ljudstvu spoznati odrešenje v odpuščanju grehov

78po prisrčnem usmiljenju našega Boga. Zato nas bo obiskal Vzhajajoči z višave,

79da razsvetli vse, ki sedé v temi in smrtni senci, in naravna naše noge na pot miru.«

80Deček pa je rastel in se krepil v duhu. Živel je v puščavi do dne, ko je nastopil pred Izraelom.

Jump to: Chapter 2 →