1 Corinthians 15

Slovenian EKU

← Chapter 14 Jump to: Chapter 16 →

1Spominjam vas pa, bratje, evangelija, ki sem vam ga oznanil. Vi ste ga tudi sprejeli in v njem vztrajate.

2Po njem se tudi zveličujete, ako se ga tako držite, kakor sem ga vam oznanil; sicer ste zaman vero sprejeli.

3Zakaj izročil sem vam predvsem to, kar sem tudi prejel, da je Kristus za naše grehe umrl, kakor je v pismih;

4in da je bil pokopan in da je tretji dan vstal, kakor je v pismih;

5in da se je prikazal Kefu in potem dvanajsterim;

6potem se je prikazal več kot petsto bratom hkrati, izmed katerih je še zdaj večina živih, nekateri so pa zaspali.

7Potem se je prikazal Jakobu, nato vsem apostolom.

8Nazadnje za vsemi pa se je kakor negodniku prikazal tudi meni.

9Kajti jaz sem najmanjši izmed apostolov, ki nisem vreden, da se imenujem apostol, ker sem preganjal božjo Cerkev.

10Po milosti božji pa sem to, kar sem, in njegova milost do mene ni bila prazna, ampak sem se bolj kakor oni vsi trudil, toda ne jaz, marveč milost božja, ki je z menoj.

11Naj bom jaz ali oni: tako oznanjamo in tako ste vero sprejeli.

12Ako se pa o Kristusu oznanja, da je vstal od mrtvih, kako govoré nekateri med vami, da ni vstajenja mrtvih?

13Če ni vstajenja mrtvih, tudi Kristus ni vstal.

14Če pa Kristus ni vstal, potem je prazno naše oznanjevanje, prazna tudi vaša vera.

15Očitno je pa tudi, da smo lažnive priče božje, ker smo pričali zoper Boga, da je obudil Kristusa, ki ga ni obudil, če seveda mrtvi ne vstajajo.

16Zakaj če mrtvi ne vstajajo, tudi Kristus ni vstal;

17ako pa Kristus ni vstal, je prazna vaša vera, še ste v grehih.

18Torej so izgubljeni tudi tisti, ki so v Kristusu zaspali.

19Če imamo samo v tem življenju upanje v Kristusa, smo od vseh ljudi najnesrečnejši.

20Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvina njih, ki so zaspali,

21ker je namreč po človeku smrt in po človeku vstajenje mrtvih.

22Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo tudi v Kristusu vsi oživeli.

23Toda vsakteri v svojem redu: kot prvi Kristus, potem, kateri bodo Kristusovi ob njegovem prihodu;

24nato bo konec, ko bo kraljevanje izročil Bogu in Očetu, potem ko bo izničil vsako poglavarstvo in sleherno oblast in moč.

25Kajti kraljevati mora, dokler ne položi vseh sovražnikov pred svoje noge.

26Kot zadnji sovražnik pa bo pokončana smrt,

27zakaj »vse je podvrgel njegovim nogam«. Ko pa pravi, da mu je vse podvrženo, je jasno, da razen njega, ki mu je vse podvrgel.

28Ko mu bo pa vse podvrženo, tedaj se bo tudi sam Sin podvrgel njemu, ki mu je vse podvrgel, da bo Bog vse v vsem.

29Kaj bodo sicer napravili oni, ki se dajejo krstiti za mrtve? Če mrtvi sploh ne vstajajo, kaj se dajejo še krstiti zanje?

30Čemu se tudi mi v nevarnost postavljamo vsako uro?

31Vsak dan umiram, kakor resnično se morem z vami, bratje, hvaliti v Kristusu Jezusu, Gospodu našem.

32Če sem se po človeško v Efezu boril z zvermi, kakšno korist imam? Ako mrtvi ne vstajajo, »jejmo in pijmo, zakaj jutri bomo umrli«.

33Ne varajte se. Slabi pogovori kvarijo dobre navade.

34V redu se streznite in ne grešite; zakaj nekateri ne poznajo Boga, v vašo sramoto to pravim.

35Pa poreče kdo: »Kako vstajajo mrtvi? S kakšnim telesom pridejo?«

36Nespametni, kar ti seješ, ne oživi, če prej ne umrje.

37In kar seješ: ne seješ telesa, ki bo nastalo, ampak golo zrno, na primer pšenično ali katero drugo.

38Bog mu pa daje telo, kakor je hotel, in sicer vsakemu izmed semen lastno telo.

39Ni vsako meso isto meso, ampak je drugo pri ljudeh, drugo pa meso pri živini; drugo je ptičje meso, drugo pa ribje.

40Tudi so nebesna telesa in zemeljska telesa. Toda drug je sijaj nebesnih in drug zemeljskih.

41Drug je sijaj sonca in drug sijaj meseca in drug sijaj zvezd; kajti zvezda se od zvezde razlikuje po sijaju.

42Tako je tudi z vstajenjem mrtvih. Seje se v minljivosti, vstaja v neminljivosti.

43Seje se v nečasti, vstaja v časti. Seje se v slabosti, vstaja v moči.

44Seje se naravno telo, vstaja duhovno telo. Če biva čutno telo, biva tudi duhovno.

45Tako je tudi pisano: »Postal je prvi človek Adam živo bitje,« poslednji Adam pa oživljajoč duh.

46Toda ni najprej to, kar je duhovno, ampak kar je čutno, potem, kar je duhovno.

47Prvi človek je iz prsti, zemeljski, drugi človek je iz nebes.

48Kakršen je zemeljski, taki so tudi zemeljski; in kakršen je nebeški, taki so tudi nebeški.

49In kakor smo nosili podobo zemeljskega, bomo nosili tudi podobo nebeškega.

50To pa pravim, bratje: Meso in kri ne moreta podedovati božjega kraljestva in tudi minljivost ne podeduje neminljivosti.

51Glejte, skrivnost vam povem: Vsi ne bomo zaspali, vsi pa se bomo spremenili,

52hipoma, kot bi z očmi trenil, ob poslednji trombi; zapela bo namreč in mrtvi bodo vstali neminljivi in mi bomo spremenjeni.

53Zakaj to minljivo si mora nadeti neminljivost in to umrljivo nadeti neumrljivost.

54Ko pa si bo to minljivo nadelo neminljivost in to umrljivo nadelo neumrljivost, takrat se bo spolnila beseda, ki je pisana: »Použita je smrt v zmagi.

55Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo?«

56Želo smrti je greh, moč greha pa je postava.

57Hvala pa Bógu, ki nam daje zmago po našem Gospodu Jezusu Kristusu.

58Bodite torej, ljubi bratje moji, stanovitni, neomahljivi in vedno bogati v delu Gospodovem, ker veste, da vaš trud ni prazen v Gospodu.

← Chapter 14 Jump to: Chapter 16 →