2 Chronicles 18

Slovenian EKU

← Chapter 17 Jump to: Chapter 19 →

1Josafat je torej dosegel veliko bogastva in časti; nato je stopil v svaštvo z Ahabom.

2Čez nekaj let je šel k Ahabu v Samarijo. Ahab je zaklal njemu in ljudem, ki so bili z njim, obilo drobnice in volov in ga premotil, da je šel zoper Ramot v Galaadu.

3Izraelov kralj Ahab je namreč vprašal Judovega kralja Josafata: »Ali pojdeš z menoj zoper Ramot v Galaadu?« Odgovoril mu je: »Kakor ti, tako jaz; moje ljudstvo je tvoje ljudstvo; s teboj bomo v boju.«

4Nato je Josafat rekel Izraelovemu kralju: »Vprašaj vendar prej, kaj poreče Gospod!«

5Izraelov kralj je torej zbral preroke, štiristo mož, in jih vprašal: »Ali naj gremo v boj zoper Ramot v Galaadu, ali naj to opustim?« Odgovorili so: »Pojdi, Bog ga bo kralju dal v roke!«

6A Josafat je dejal: »Ali ni tu nobenega Gospodovega preroka več, da bi ga vprašal?«

7Izraelov kralj je Josafatu odgovoril: »Je še en mož, po katerem moremo vprašati Gospoda. Ali jaz ga sovražim, ker mi ne prerokuje nič dobrega, ampak vse svoje dni hudo; je to Jemlov sin Mihej.« In Josafat je rekel: »Kralj naj ne govori tako.«

8Poklical je tedaj Izraelov kralj dvornika in velel: »Pojdi hitro po Jemlovega sina Miheja!«

9Izraelov kralj in Judov kralj Josafat sta sedela, vsak na svojem prestolu, po kraljevsko oblečena; sedela sta na trgu pri samarijskih vratih; in vsi preroki so pred njima prerokovali.

10Kanaanov sin Sedekija pa si je naredil železna rogova in rekel: »Tako govori Gospod: ‚S tema boš Aramce prebodel in popolnoma uničil.‘«

11In vsi preroki so tako prerokovali: »Pojdi zoper Ramot v Galaadu! Imel boš srečo; Gospod ga bo kralju dal v roke.«

12Sel, ki je bil šel klicat Miheja, mu je rekel: »Glej, preroki so soglasno napovedali kralju srečo. Bodi vendar tvoja beseda kakor beseda katerega izmed njih; naznani torej srečo!«

13Mihej je odvrnil: »Kakor resnično živi Gospod, kar mi Bog poreče, to bom govoril.«

14Ko je prišel h kralju, ga je kralj vprašal: »Mihej, ali naj gremo v boj zoper Ramot v Galaadu, ali naj to opustim?« Odgovoril je: »Pojdite, imeli boste srečo, dani vam bodo v roke!«

15Toda kralj mu je rekel: »Kolikokrat naj te še rotim, da mi poveš samo resnico v Gospodovem imenu?«

16Tedaj je odgovoril: »Vidim vsega Izraela razkropljenega po gorah, kakor ovce, ki nimajo pastirja. In Gospod je dejal: ‚Ti nimajo gospoda, vsak naj se v miru vrne na svoj dom.‘«

17Izraelov kralj je rekel Josafatu: »Ali ti nisem pravil, da mi ne prerokuje nič dobrega, ampak hudo?«

18Oni pa je rekel: »Slišite torej Gospodovo besedo! Videl sem Gospoda sedeti na njegovem prestolu in vso nebeško vojsko stati ob njegovi desnici in levici.

19In Gospod je vprašal: ‚Kdo bo premotil Izraelovega kralja Ahaba, da bo šel in padel pri Ramotu v Galaadu?‘ In eden je odgovoril tako, drug je odgovoril drugače.

20Tedaj je prišel duh, se ustopil pred Gospoda in dejal: ‚Jaz ga bom premotil.‘ Gospod ga je vprašal: ‚S čim?‘

21Odgovoril je: ‚Pojdem in bom lažniv duh v ustih vseh njegovih prerokov.‘ In rekel je: ‚Ti ga premotiš, tebi se tudi to posreči. Pojdi in stori tako!‘

22Zdaj torej glej, Gospod je dal lažnivega duha v usta vseh teh tvojih prerokov in Gospod je izrekel hudo za tebe.«

23Tedaj je pristopil Kanaanov sin Sedekija, udaril Miheja po licu in rekel: »Po katerem potu je Gospodov duh odšel od mene, da govori s teboj?«

24Mihej je odgovoril: »Glej, videl boš to tisti dan, ko boš begal iz izbe v izbo, da bi se skril.«

25Nato je Izraelov kralj velel: »Primite Miheja in ga peljite k mestnemu poglavarju Amonu in kraljeviču Joasu

26ter povejte: ‚Tako ukazuje kralj: Vrzita tegale v ječo in živita ga borno s kruhom in vodo, dokler se čil in zdrav ne vrnem!‘«

27Mihej je odgovoril: »Če se ti res vrneš čil in zdrav, potem Gospod ni govoril po meni.« In je dodal: »Slišite to, vsa ljudstva!«

28Izraelov kralj in Judov kralj Josafat sta torej šla proti Ramotu v Galaadu.

29Izraelov kralj je rekel Josafatu: »Jaz se bom preoblekel in tako pojdem v boj. Ti pa obleci svoja oblačila!« Izraelov kralj se je torej preoblekel in šla sta v boj.

30Aramski kralj pa je poveljnikom svojih voz zapovedal: »Ne bojujte se zoper kakega majhnega ali velikega, ampak samo zoper Izraelovega kralja!«

31Ko so poveljniki voz zagledali Josafata, so menili: »To je Izraelov kralj.« Obrnili so se proti njemu, da bi ga napadli; Josafat pa je zavpil. Gospod mu je pomagal in Bog jih je odvrnil od njega.

32Ko so namreč poveljniki vóz opazili, da ni Izraelov kralj, so odstopili od njega.

33Neki mož pa je na slepo srečo napel lok in zadel Izraelovega kralja med pasom in oklepom. Tedaj je ukazal vozniku: »Obrni in pelji me z bojišča, ker sem ranjen!«

34A bitka se je tisti dan vedno bolj razvnemala in kralj je moral na vozu stoječ Aramcem nasproti vzdržati do večera. Ko je sonce zahajalo, je umrl.

← Chapter 17 Jump to: Chapter 19 →