2 Samuel 1

Slovenian EKU

Jump to: Chapter 2 →

1Ko se je po Savlovi smrti David vrnil od zmage nad Amalečani in se dva dni mudil v Sikelegu,

2je tretji dan, glej, prišel iz Savlovega tabora mož s pretrganim oblačilom in s prahom na glavi. Ko je prišel k Davidu, je padel na tla in se poklonil.

3David ga je vprašal: »Od kod prihajaš?« Odgovoril mu je: »Iz Izraelovega tabora sem utekel.«

4David ga je dalje vprašal: »Kaj se je zgodilo? Povej mi!« Rekel je: »Zbežala je vojska iz boja, mnogo ljudi je padlo in pomrlo; tudi Savel in njegov sin Jonatan sta mrtva.«

5Nato je vprašal David mladeniča, ki mu je to sporočil: »Kako veš, da je mrtev Savel in njegov sin Jonatan?«

6Mladenič, ki mu je poročal, je odgovoril: »Po naključju sem prišel na goro Gelboo. Glej, Savel je slonel na svoji sulici, in glej, vozovi in konjeniki so pritiskali za njim.

7Ko se je ozrl in me zagledal, me je poklical. Odgovoril sem: ‚Tukaj sem!‘

8Potem me je vprašal: ‚Kdo si ti?‘ Odvrnil sem mu: ‚Amalečan sem.‘

9Tedaj mi je velel: ‚Stopi k meni in me usmrti; kajti groza me je obšla in duša je še vsa v meni!‘

10Tako sem pristopil k njemu in ga usmrtil, ker sem vedel, da po svojem padcu ne more živeti. Potem sem vzel načelek, ki ga je imel na glavi, in zapestnico, ki jo je imel na roki, in jih prinašam tule svojemu gospodu.«

11Tedaj je David prijel svoja oblačila in jih pretrgal, enako tudi vsi možje, ki so bili pri njem.

12In so žalovali, jokali in se postili do večera po Savlu in njegovem sinu Jonatanu, po Gospodovem ljudstvu in po Izraelovi hiši, ker so popadali pod mečem.

13Nato je vprašal David mladeniča, ki mu je poročal: »Od kod si?« Odgovoril je: »Sin sem priseljenca Amalečana.«

14David pa mu je rekel: »Kako da se nisi bal stegniti svoje roke in ubiti Gospodovega maziljenca?«

15Potem je poklical David nekoga izmed služabnikov in ukazal: »Pristopi, ubij ga!« In udaril ga je, da je umrl.

16David pa mu je zaklical: »Tvoja kri nad tvojo glavo! Kajti tvoja usta so pričala zoper tebe, ker si rekel: ‚Usmrtil sem Gospodovega maziljenca.‘«

17David pa je zložil tole žalostinko za Savlom in njegovim sinom Jonatanom.

18Velel je, naj učé Judove sinove pesem o loku. Glej, zapisana je v Knjigi pravičnega!

19»Najboljša, o Izrael, sta bila pobita na tvojih višinah! Kako sta padla junaka!

20Ne pravite tega v Getu, ne oznanjujte po ulicah v Askalonu, da se ne razveselé filistejske hčere, da ne zavriskajo neobrezanih hčere.

21Gore Gelboe! Naj ne pade na vas ne rosa ne dež, naj ne bo na vas polja prvin. Kajti tam je bil ščit junakov zavržen. Savlov ščit ni bil z oljem maziljen,

22ampak s krvjo pobitih, z mastjo junakov. Jonatanov lok se ni umikal, Savlov meč se brez uspeha ni vračal.

23Savel in Jonatan, ljubezniva in blaga, nista ločena v življenju, ne v smrti. Hitrejša sta bila ko orli, močnejša ko levi.

24Hčere izraelske, jokajte za Savlom, ki vas je ljubko s škrlatom oblačil, z zlatim lišpom krasil vam obleko!

25Kako sta padla junaka sredi v bojnem vrvenju! Jonatan je ubit na tvojih višinah.

26Žalujem po tebi, Jonatan, brat moj. Ljub si mi bil izredno. Tvoja ljubezen mi je bila čudovita, bolj ko ženska ljubezen.

27Kako sta padla junaka in je uničeno bojno orožje!«

Jump to: Chapter 2 →