Ezekiel 33

Slovenian EKU

← Chapter 32 Jump to: Chapter 34 →

1Beseda Gospodova mi je prišla takole:

2Sin človekov, govôri sinovom svojega ljudstva in jim reci: Ako pošljem meč nad deželo, ljudstvo dežele pa vzame koga izmed sebe in ga postavi za čuvaja;

3in ta vidi, kako meč prihaja na deželo, zatrobi na trobento in posvari ljudstvo:

4Če kdo sliši glas trobente, pa se ne da posvariti, tako da meč pride in ga pobere, pride njegova kri nad njegovo glavo.

5Glas trobente je slišal, pa se ni dal posvariti: njegova kri naj pride nadenj; oni pa, ki je svaril, reši svoje življenje.

6Če čuvaj vidi, da meč prihaja, pa ne zatrobi na trobento in ljudstvo ni posvarjeno, in meč pride in pobere koga izmed njih, bo ta sicer vzet v svoji krivici, toda njegovo kri bom terjal iz čuvajevih rok.

7Tebe, sin človekov, sem postavil za čuvaja hiši Izraelovi. Ako slišiš iz mojih ust besedo, jih posvari v mojem imenu!

8Če porečem hudobnežu: »Hudobnež, gotovo umreš,« in ti ne govoriš, da bi posvaril hudobneža pred njegovim hudobnim potom, umre hudobnež zaradi svoje krivde, toda njegovo kri bom terjal iz tvojih rok.

9Če pa posvariš hudobneža, naj se spreobrne od svojega pota, in se ta ne spreobrne od svojega pota, umre zaradi svoje krivde, ti pa si rešil svoje življenje.

10Ti torej, sin človekov, reci hiši Izraelovi: Tako ste govorili: »Naši prestopki in naši grehi so nad nami, ginemo zaradi njih; kako bi mogli živeti?«

11Reci jim: »Kakor resnično živim,« govori vsemogočni Gospod, »nimam veselja nad smrtjo brezbožneža, ampak nad tem, da se brezbožnež spreobrne od svojega pota in živi. Zapustite, zapustite svoja hudobna pota! Zakaj hočete umreti, hiša Izraelova?«

12Ti pa, sin človekov, reci sinovom svojega ljudstva: »Pravičnost pravičnega ga ne bo rešila na dan, ko se pregreši, in hudobija hudobnega ga ne bo podrla na dan, ko se spreobrne od svoje hudobije. Tudi pravični ne more ohraniti svojega življenja na dan, ko se pregreši.«

13Če obljubim pravičnemu, da gotovo ostane živ, pa se zanaša na svojo pravičnost in stori hudobijo, se vse njegove pravičnosti ne bom več spominjal; zaradi hudobije, ki jo je storil, mora umreti.

14Če pa hudobnemu rečem: »Moraš umreti,« pa se spreobrne od svojega greha ter ravna prav in pravično,

15če dá nazaj zastavo, povrne oropano, se ravna po zakonih življenja, tako da ne stori več hudobije: ostane gotovo pri življenju, ne umre.

16Nobeden njegovih grehov, ki jih je zagrešil, ne pride več v spomin; prav in pravično je ravnal, ostane gotovo pri življenju.

17Vendar pravijo sinovi tvojega ljudstva: »Gospodova pot ni pravilna.« A njihova pot ni pravilna.

18Če se pravični odvrne od svoje pravičnosti in počenja hudobijo, mora zaradi tega umreti.

19Če pa se hudobni odvrne od svoje hudobije in ravna prav in pravično, ostane zaradi tega pri življenju.

20In vendar pravite: »Gospodova pot ni pravilna.« Vsakega izmed vas bom sodil po njegovih potih, hiša Izraelova.

21Peti dan desetega meseca, v enajstem letu po našem odgonu, je prišel k meni begunec iz Jeruzalema z naznanilom: »Mesto je zavzeto.«

22Roka Gospodova pa je prišla nadme zvečer, preden je prišel begunec. Odprl mi je usta, preden je oni zjutraj prišel k meni. Odkar so mi bila usta odprta, nisem več molčal.

23Beseda Gospodova mi je prišla takole:

24Sin človekov, prebivalci tistih razvalin v deželi Izraelovi pravijo takole: »Abraham je bil edinec in je dobil deželo v posest; nas pa je veliko, nam je dana dežela v posest.«

25Zato jim reci: Tako govori vsemogočni Gospod: »S krvjo jeste meso in obračate oči k svojim malikom ter prelivate kri, pa vendar hočete imeti deželo v posest?

26Opirate se na svoj meč, počenjate gnusobe in vsak oskrunja ženo svojega bližnjega, pa hočete imeti deželo v posest?«

27Tako jim povej: Tako govori vsemogočni Gospod: »Kakor resnično živim, kateri prebivajo v razvalinah, padejo pod mečem, kdor je na polju, ga dam zverinam v žrtje, in kateri so na čereh in v votlinah, umrejo za kugo.

28Deželo spremenim v puščavo in samoto in njena ponosna krasota preneha. Gore Izraelove bodo opustošene, nihče ne bo več hodil po njih.

29Tedaj spoznajo, da sem jaz Gospod, ko spremenim deželo v puščavo in samoto zaradi vseh njihovih gnusob, ki so jih počenjali.«

30Ti pa, sin človekov, sinovi tvojega ljudstva se pogovarjajo o tebi ob zidovih in pri hišnih vratih ter pravijo drug drugemu takole: »Pridite in poslušajte, kakšna beseda prihaja od Gospoda!«

31In hodijo k tebi kakor ob ljudskih shodih, sedé pred teboj kakor moje ljudstvo. Poslušajo tvoje besede, pa se ne ravnajo po njih; zakaj laži, ki jih izrekajo, so v njih ustih, njih srce pa se žene za njih dobičkom.

32Glej, ti si kakor pevec ljubezni, ki ima lep glas in dobro udarja na strune; poslušajo pač tvoje besede, a ne delajo po njih.

33Kadar pa to pride – zares že prihaja – tedaj spoznajo, da je bil prerok med njimi.

← Chapter 32 Jump to: Chapter 34 →