bible
ra
🌐 Language
English
Español
Français
Deutsch
Português
Italiano
Nederlands
Русский
中文
日本語
한국어
العربية
Türkçe
Tiếng Việt
ไทย
Indonesia
All Languages
Home
/
Slovenian
/
Slovenian EKU
/
Jeremiah 4
Jeremiah 4
Slovenian EKU
← Chapter 3
Jump to:
Chapter 1
Chapter 2
Chapter 3
Chapter 4
Chapter 5
Chapter 6
Chapter 7
Chapter 8
Chapter 9
Chapter 10
Chapter 11
Chapter 12
Chapter 13
Chapter 14
Chapter 15
Chapter 16
Chapter 17
Chapter 18
Chapter 19
Chapter 20
Chapter 21
Chapter 22
Chapter 23
Chapter 24
Chapter 25
Chapter 26
Chapter 27
Chapter 28
Chapter 29
Chapter 30
Chapter 31
Chapter 32
Chapter 33
Chapter 34
Chapter 35
Chapter 36
Chapter 37
Chapter 38
Chapter 39
Chapter 40
Chapter 41
Chapter 42
Chapter 43
Chapter 44
Chapter 45
Chapter 46
Chapter 47
Chapter 48
Chapter 49
Chapter 50
Chapter 51
Chapter 52
Chapter 5 →
1
Če se hočeš povrniti, Izrael, govori Gospod, se povrni k meni. Če odpraviš svoje mališke gnusobe izpred mojega obličja, ne boš ostal brez domovine.
2
Če prisegaš: »Kakor resnično Gospod živi« resnično, pošteno in pravično, bodo narodi blagoslovljeni v njem, in se bodo z njim ponašali.
3
Zakaj tako govori Gospod ljudem v Judu in Jeruzalemu: Preorjite si novino in ne sejte med trnje!
4
Obrežite se za Gospoda, odpravite sprednjo kožico svojih src, Judovi ljudje in prebivalci v Jeruzalemu! Sicer šine moja jeza kakor ogenj, se razgori in nihče ne more gasiti, zaradi vaših hudobnih del.
5
Oznanjujte v Judu, razglašajte v Jeruzalemu! Trobite po deželi, vpijte na vse grlo in recite: »Zberite se! V utrjena mesta moramo iti!«
6
Dvignite prapor proti Sionu! Bežite, ne mudite se! Zakaj nesrečo pripeljem od severa in silen polom.
7
Lev se dviga iz svoje goščave, pokončevalec narodov se odpravlja, gre iz svojega tabora, da naredi iz tvoje dežele puščavo; tvoja mesta bodo razdejana in brez prebivalcev.
8
Zato si ogrnite raševino, žalujte in tulite: »Goreča jeza Gospodova se ne odvrača od nas!«
9
Zgodi se tisti dan, govori Gospod: Pogum upade kralju in knezom, duhovniki ostrmijo, osupnejo preroki.
10
Govorili bodo: »Oh, vsemogočni Gospod! Resnično, silno si prevaral to ljudstvo in Jeruzalem z obljubo: Rešitev boste imeli! – In zdaj nam gre meč do grla!«
11
Tisti čas porekó o tem ljudstvu in Jeruzalemu: Žgoč veter z golih višin v puščavi vleče proti hčeri, proti mojemu ljudstvu, ne da veja, ne da čisti.
12
Presilen vihar mi pride na pomoč. Zdaj jim tudi jaz izrečem sodbo:
13
»Glej, kakor oblak prihaja, kakor vihar hrumé njegovi vozovi! Hitrejši kot orli so njegovi konji! Gorje nam, izgubljeni smo!«
14
Izperi hudobije iz svojega srca, Jeruzalem, da se rešiš! Doklej boš v svojih prsih hranil pregrešne načrte?
15
Le čuj! Iz Dana se oznanja, nesreča se razglaša z Efraimovih gora:
16
»Sporočite rodovom, oznanite Jeruzalemu: Oblegovalci pridejo iz daljne dežele in zaženejo bojni klic zoper Judova mesta.
17
Kakor poljski čuvaji se postavljajo krog njega, ker se mi je uprl, govori Gospod.
18
Tvoje življenje in tvoja dela so ti to napravila; tvoja hudobija je kriva, da ti je bridko, da ti sega do srca.«
19
»Moje osrčje, moje osrčje! Zvijam se v bolečini! Moje srce je razburjeno, moja notranjost buči! Ne morem molčati: Zakaj slišim glas trombe, bojni hrup!
20
Razdejanje za razdejanjem se oznanja, opustošena je vsa dežela! Naglo so podrti moji šotori, v trenutku moji domovi!
21
Doklej moram gledati zastavo, poslušati glas trombe?«
22
»Oh, nespametno je moje ljudstvo, mene nočejo poznati! Neumni otroci so, brez razsodnosti. Modri so za počenjanje hudobije, storiti dobro pa ne znajo.«
23
Gledam zemljo – in glej: prazna in pusta je! K nebu – njegove svetlobe ni!
24
Gledam gore – in glej: tresejo se! Vsi griči drhté!
25
Gledam – in glej: ni več človeka! Vse ptice pod nebom so odletele!
26
Gledam – in glej: rodovitna dežela je puščava! Razdejana so vsa njena mesta pred Gospodom, pred njegovo silno jezo.
27
Da, tako govori Gospod: Vsa dežela bo puščava! Vendar je popolnoma ne uničim.
28
Zato se zemlja ogrne v žalost in zgoraj potemni nebo. Zato sem svoj načrt oznanil. Ni mi žal! Tega ne opustim!
29
Pred klicem: »Konjeniki in lokostrelci« bežé vsa mesta. Gredo v goščave, se vzpenjajo na skale. Vsa mesta so zapuščena, nihče ne prebiva v njih.
30
In ti, opustošena, kaj boš počela? Četudi se v škrlat oblačiš, četudi se krasiš z zlatim nakitom, četudi si z lepotilom mažeš oči: zaman se delaš lepo! Ljubimci so te siti, ti strežejo po življenju!
31
Oh, kričanje slišim kakor kričanje žene v porodnih bolečinah, ječanje kakor ječanje žene, ki prvič rodi: glas hčere sionske, ki stoka, vije roke: »Gorje mi! Moje življenje bo plen morilcev!«
← Chapter 3
Jump to:
Chapter 1
Chapter 2
Chapter 3
Chapter 4
Chapter 5
Chapter 6
Chapter 7
Chapter 8
Chapter 9
Chapter 10
Chapter 11
Chapter 12
Chapter 13
Chapter 14
Chapter 15
Chapter 16
Chapter 17
Chapter 18
Chapter 19
Chapter 20
Chapter 21
Chapter 22
Chapter 23
Chapter 24
Chapter 25
Chapter 26
Chapter 27
Chapter 28
Chapter 29
Chapter 30
Chapter 31
Chapter 32
Chapter 33
Chapter 34
Chapter 35
Chapter 36
Chapter 37
Chapter 38
Chapter 39
Chapter 40
Chapter 41
Chapter 42
Chapter 43
Chapter 44
Chapter 45
Chapter 46
Chapter 47
Chapter 48
Chapter 49
Chapter 50
Chapter 51
Chapter 52
Chapter 5 →
All chapters:
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
32
33
34
35
36
37
38
39
40
41
42
43
44
45
46
47
48
49
50
51
52