Joshua 2

Slovenian EKU

← Chapter 1 Jump to: Chapter 3 →

1Nunov sin Jozue je tedaj poslal skrivaj iz Setima dva oglednika z naročilom: »Pojdita, oglejta deželo, posebno Jeriho!« Šla sta in prišla v hišo hotnice, ki se je imenovala Rahaba, da bi tam prenočila.

2Tedaj se je povedalo kralju v Jerihi: »Glej, moža izmed Izraelovih sinov sta nocoj sem prišla ogledovat deželo!«

3Tedaj je kralj v Jerihi dal Rahabi reči: »Pripelji ven moža, ki sta šla k tebi, ki sta prišla v tvojo hišo; kajti prišla sta ogledovat vso deželo!«

4A žena je vzela oba moža in ju skrila. Potem pa je rekla: »Res, moža sta prišla k meni, pa nisem vedela, od kod sta bila.

5Ko pa se je zmračilo in so se mestna vrata zapirala, sta moža odšla ven. Ne vem, kam sta moža šla. Hitite naglo za njima, ker ju še utegnete dohiteti!«

6Ona pa ju je peljala na streho in ju skrila pod lanena stebla, ki jih je imela razgrnjena na strehi.

7Možje pa so hiteli za njima po poti k Jordanu do brodov; potem so se zaprla mestna vrata, brž ko so odšli ven tisti, ki so hiteli za njima.

8Preden pa sta zaspala, je stopila ona k njima na streho.

9Rekla je možema: »Vem, da vam je Gospod dal deželo; strah pred vami nas je prepadel in vsi prebivalci dežele trepetajo pred vami.

10Kajti slišali smo, da je Gospod posušil vodo Rdečega morja pred vami, ko ste šli iz Egipta, in kaj ste storili dvema amorejskima kraljema, ki sta bila onkraj Jordana, Sehonu in Ogu, ki ste ju pokončali z zakletvijo.

11Ko smo to slišali, nam je srce upadlo in v nikomer ni nič več poguma ostalo pred vami; kajti Gospod, vaš Bog, je Bog v nebesih zgoraj in na zemlji spodaj.

12Zdaj pa, prosim, mi prisezita pri Gospodu: ker sem se jaz usmilila vaju, se tudi vidva usmilita hiše mojega očeta in mi dajta zanesljivo znamenje,

13da mi boste pustili pri življenju očeta in mater, brate in sestre z vsemi njihovimi svojci in nas rešili smrti!«

14Moža sta ji odgovorila: »S svojim življenjem sva poroka za vaše življenje, če ne izdate te naše stvari; če nam Gospod dá deželo, ti bomo izkazali usmiljenje in zvestobo.«

15Potem ju je po vrvi spustila skozi okno; kajti njena hiša je bila pri mestnem obzidju in ob obzidju je prebivala.

16In jima je rekla: »Pojdita na gorovje, da vaju ne srečajo zasledovalci! Tam se skrivajta tri dni, dokler se zasledovalci ne vrnejo; potem pojdita svojo pot!«

17Moža pa sta ji rekla: »Tako bova spolnila prisego, s katero si naju zaprisegla:

18glej, kadar pridemo v deželo, priveži to rdečo vrv na okno, skoz katero si naju spustila, in zberi pri sebi v hiši očeta in mater, brate in vso rodbino svojega očeta!

19Kdor koli potem pride skoz vrata tvoje hiše na cesto, je sam odgovoren za svoje življenje, midva pa sva brez krivde. Kdor koli pa bo s teboj v hiši, za njegovo življenje sva midva odgovorna, ako se ga roka dotakne.

20Toda če to našo stvar izdaš, sva prosta te prisege, s katero si naju zaprisegla.«

21Odgovorila je: »Bodi tako, kakor sta rekla!« Ko ju je odpustila, sta odšla. In privezala je rdečo vrv na okno.

22Tedaj sta šla in prišla na gorovje ter ostala tam tri dni, dokler se niso vrnili zasledovalci. Zasledovalci so ju iskali po vsej poti, a ju niso našli.

23Nato sta se moža vrnila, stopila z gorovja, šla čez in prišla k Nunovemu sinu Jozuetu ter mu povedala vse, kar se jima je prigodilo.

24Rekla sta Jozuetu: »Gospod nam je dal vso deželo v roke, saj tudi trepetajo vsi prebivalci dežele pred nami.«

← Chapter 1 Jump to: Chapter 3 →