Lamentations 1

Slovenian EKU

Jump to: Chapter 2 →

1Kako opustošeno leži mesto, nekdaj polno ljudstva! Kakor vdova je postalo nekdaj velikan med narodi. Nekdaj kneginja nad pokrajinami je postala tlačanka.

2Bridko se joka ponoči, solze ji tekó po licih. Ni ga, ki bi jo tolažil izmed vseh njenih ljubih. Vsi njeni prijatelji so se ji izneverili, so ji postali sovražni.

3Izselil se je Juda zaradi bede, zaradi trde tlake. Prebiva med narodi, ne najde pokoja. Vsi njegovi preganjalci ga napadajo sredi stiske.

4Pota na Sion žalujejo, nihče ne pride na praznik. Opustošena so vsa njena vrata, njeni duhovniki vzdihujejo. Njene device so žalostne, sama je v bridkosti.

5Njeni zatiralci se radujejo, njeni sovražniki so veseli; kajti Gospod jo je pahnil v žalost zaradi obilnosti njenih grehov. Njeni otročiči gredo v sužnost vpričo zatiralca.

6Zginila je s sionske hčere vsa njena krasota. Kakor ovni so njeni knezi, ki ne najdejo paše. Vlačijo se onemogli pred preganjalcem.

7Jeruzalem se spominja v dneh svoje bede in nadloge vseh svojih dragocenosti, ki jih je imel od davnih dni, ko je njegovo ljudstvo padlo zatiralcu v roke in mu nihče ni pomagal. Zatiralci so ga videli, se smejali njegovi pogubi.

8Jeruzalem je hudo grešil, zato je postal gnusoba. Zaničujejo ga vsi njegovi častilci, ker so videli njegovo nagoto. Sam pa vzdihuje in se nazaj obrača.

9Nesnaga se drži njenih vlečk, ni pomislila na svoj konec. Zato se je globoko pogreznila; ni ji bilo tolažnika. »Poglej, Gospod, na mojo nadlogo, ker prevzetuje sovražnik!«

10Svojo roko je stegnil zatiralec po vseh njenih dragocenostih; videti je morala, kako so vdrli v njeno svetišče narodi, katerim si prepovedal vstopiti v tvojo občino.

11Vse njeno ljudstvo vzdihuje in išče kruha. Svoje dragotine daje za jed, da se preživi. »Ozri se, Gospod, in glej, kako sem zaničevana!«

12O vi vsi, ki mimo greste po potu, poglejte in vidite, je li katera bolečina kakor moja bolečina, ki me je zadela, ko me je Gospod v bridkost pogreznil ob dnevu svoje srdite jeze.

13Poslal je z višave ogenj v mojo notranjost in me pokoril. Razpel je mrežo mojim nogam, me pognal nazaj. Storil me je obupano, vedno hirajočo.

14Teži me jarem mojih grehov, spleten z njegovo roko; položen na moj vrat mi je zlomil moč. Gospod me je izročil tem, ki jih ne morem obvladati.

15Zavrgel je vse moje junake Gospod v moji sredini. Zbor je sklical zoper mene, da stre moje mladeniče. Gospod je tlačil tlačilnico device hčere Judove.

16Zato se moram jokati, oko mi toči solze. Zakaj daleč je od mene tolažnik, ki bi me poživil. Zbegani so moji otroci, ker je prevladal sovražnik.

17Sion steza svoje roke, nima tolažnika. Gospod je poklical zoper Jakoba njegove sovražnike naokrog. Jeruzalem je postal gnusoba pri njih.

18Gospod je pravičen, kajti kljubovala sem mu! Slišite vendar, vsa ljudstva, in poglejte mojo bolečino! Moje device in moji mladeniči so odšli v ujetništvo.

19Klicala sem svoje ljube, pa so mi bili nezvesti. Moji duhovniki in moji starešini so umirali v mestu; iskali so si hrane, da bi se preživeli.

20Glej, Gospod, kako sem v stiski! Notranjost mi kipi, krčevito se mi stiska srce. Da, veliko je bilo moje kljubovanje! Zunaj razsaja meč, doma pa smrt.

21Slišali so, kako vzdihujem: ni ga, ki bi me tolažil. Vsi moji sovražniki so slišali o moji nesreči, se veselili, da si to storil. Pošlji dan, ki si ga zagrozil, naj jih zadene kakor mene!

22Naj pride predte vsa njih hudobija! Potem stori tudi njim, kakor si storil meni zaradi vseh mojih grehov! Kajti mnogo je mojih vzdihov in moje srce hira.

Jump to: Chapter 2 →