Lamentations 3

Slovenian EKU

← Chapter 2 Jump to: Chapter 4 →

1Jaz sem mož, ki sem okusil bedo pod šibo njegovega srda.

2Mene je gnal in peljal v temo, ne v luč.

3Le zoper mene vedno znova obrača svojo roko ves čas.

4Postaral je moje meso in mojo kožo, potrl mi kosti.

5Pozidal in nakopičil je okoli mene strupeno nadlogo.

6V temo me je pogreznil kakor večno mrtve.

7Ogradil me je, da ne uidem, obtežil mi okove.

8Četudi kričim in kličem, ne sliši mojega vpitja.

9Obzidal je moja pota s klesancem, skrivil moje steze.

10Kakor prežav medved mi je bil, kakor lev v zasedi.

11Moja pota je posul s trnjem in me raztrgal, naredil je iz mene podrtino.

12Napel je lok in me postavil puščici za cilj.

13V ledvice mi je streljal puščice svojega tula.

14Bil sem v zasmeh svojemu ljudstvu, njim v vsakdanje zasramovanje.

15Z grenkostmi me je sitil, s pelinom me je napajal.

16S kremenom mi je zmel zobe, me hranil s pepelom.

17Sunil si iz pokoja mojo dušo, pozabil sem, kaj je sreča.

18In sem rekel: »Zginila je moja tolažba, moje upanje v Gospoda.«

19Spomin na mojo bedo in moje blodnje mi je pelin in grenkost;

20preveč razglablja o tem moja duša, zato je v meni potrta.

21To si hočem poklicati v spomin, da bom mogel upati:

22Milost Gospodova je, da nismo pokončani, ker je njegovo usmiljenje neizčrpno;

23vsako jutro se obnavlja, velika je tvoja zvestoba!

24»Gospod je moj delež,« pravi moja duša, »zato upam vanj.«

25Dober je Gospod njemu, ki ga čaka, duši, ki ga išče.

26Dobro je, tiho čakati pomoči Gospodove.

27Dobro je možu, če nosi jarem od svoje mladosti.

28Samoten naj sedi in molči, ker mu ga on nalaga.

29Naj položi svoja usta v prah, morda je še upanje;

30naj ponudi lice njemu, ki ga bije, naj se nasiti s sramoto.

31Kajti Gospod ne zameta na veke;

32če užalosti, se vendar usmili po obilnosti svojega usmiljenja.

33Kajti ne muči iz naslade, ne žalosti človeških otrok.

34Da so z nogami teptali vse ujetnike dežele,

35da so zavijali pravico človeka pred obličjem Najvišjega,

36da so tlačili človeka v njegovi pravdi: mar Gospod tega ne vidi?

37Kdo je, ki je ukazal in se je zgodilo, če ni Gospod zapovedal?

38Ali ne prihaja iz ust Najvišjega hudo in dobro?

39Kaj toži človek, ki še živi, mož zaradi svojih grehov?

40Preudarimo in preiščimo svoja pota in se spreobrnimo h Gospodu!

41Povzdignimo svoja srca in roké k Bogu v nebesih!

42Mi smo grešili, se uprli; ti nam nisi odpustil.

43Ogrnil si se z jezo, nas preganjal, ubijal brez prizanašanja;

44z oblakom si se ogrnil, da molitev ni predrla;

45za smeti si nas naredil in za izmeček sredi med ljudstvi.

46Odpirali so proti nam svoja usta vsi naši sovražniki.

47Groza in jama sta bili naš delež, uničenje in poguba.

48Potoke vodá mi toči oko zaradi padca hčere mojega ljudstva.

49Oko se mi solzi in ne neha, ni nobenega prestanka,

50dokler se ne ozre in ne vidi Gospod z nebes.

51Oko mi muči mojo dušo zaradi vseh hčerá mojega mesta.

52Lovili so me kakor ptico ti, ki me sovražijo brez vzroka.

53Pogreznili so v jamo moje življenje, metali kamenje name.

54Vode so mi preplavljale glavo; mislil sem: »Izgubljen sem!«

55Tedaj, Gospod, sem klical tvoje ime iz pregloboke jame.

56Slišal si moj klic: »Ne zatiskaj svojega ušesa pred mojim vpitjem!«

57Bil si mi blizu, ko sem klical, rekel si: »Ne boj se!«

58Vodil si, Gospod, mojo pravdo, rešil si mi življenje.

59Videl si, Gospod, storjeno mi krivico, preskrbi mi pravico!

60Videl si vso njihovo maščevalnost, vse njih naklepe zoper mene.

61Slišal si, Gospod, njih zasramovanje, vse njih naklepe zoper mene,

62mojih nasprotnikov govore in spletke zoper mene ves čas.

63Glej, naj sedé ali vstajajo: jaz sem jim pesem – zbadljivka.

64Povrnil jim boš, Gospod, po delu njihovih rok.

65Njih srca boš zaslepil; tvoje prekletstvo nadnje!

66V jezi jih boš preganjal, zatrl pod nebom, o Gospod!

← Chapter 2 Jump to: Chapter 4 →