Mark 7

Slovenian EKU

← Chapter 6 Jump to: Chapter 8 →

1In zbrali so se pri njem farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema.

2Videli so, da nekateri izmed njegovih učencev jedó kar z nečistimi, se pravi neumitimi rokami.

3Farizeji namreč in sploh Judje ne jedó, če si prej s prgiščem vode ne umijejo rok, ker se držé izročila starih;

4tudi ko pridejo s trga, ne jedó, ako se ne umijejo. In še mnogo drugih stvari je, ki jih spolnjujejo po izročilu: umivanje čaš in vrčev in bakrenih kotlov.

5Farizeji in pismouki so ga torej vprašali: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu starih, ampak jedó kar z nečistimi rokami?«

6In rekel jim je: »Prav je prerokoval Izaija o vas hinavcih, kakor je pisano: ‚To ljudstvo me časti z ustnicami, a njih srce je daleč od mene:

7toda njih čaščenje je prazno, ker učijo človeške nauke in zapovedi.‘

8Božjo zapoved zametujete in se držite človeškega izročila: [umivanje vrčev in čaš; in še mnogo drugega temu podobnega delate].«

9In govoril jim je: »Lepo zametate božjo zapoved, da se držite svojega izročila!

10Mojzes je namreč rekel: ‚Spoštuj očeta in mater‘ in ‚Kdor kolne očeta in mater, naj umrje.‘

11Vi pa pravite: ‚Če kdo očetu ali materi reče: Vse, kar bi ti od mojega bilo v prid, razglašam za korban,‘ to je dar –

12mu poslej več ne pustite, da bi za očeta ali mater kaj storil;

13in tako s svojim izročilom, ki ste ga uvedli, razveljavljate božjo besedo. In še mnogo temu podobnega delate.«

14In poklical je spet ljudstvo ter jim govoril: »Poslušajte me vsi in umejte!

15Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, pač pa, kar prihaja iz človeka, to ga omadežuje.

16[Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!«]

17Ko je od množice prišel v hišo, so ga njegovi učenci vprašali o priliki.

18In reče jim: »Tako? Tudi vi ste brez razumnosti? Mar ne veste, da človeka ne more nič omadeževati, kar pride vanj od zunaj,

19ker mu ne pride v srce, ampak v želodec in odide v greznico?« – in tako razglasi za čiste vse jedi.

20»Kar pa pride iz človeka,« je rekel, »tisto človeka omadežuje.

21Kajti od znotraj, iz srca, prihajajo ljudem hudobne misli, nečistovanja, tatvine, uboji,

22prešuštva, lakomnost, zlobnost, zvijačnost, razuzdanost, zavist, bogokletstvo, oholost, nespamet.

23Vse te hudobije prihajajo od znotraj in človeka omadežujejo.«

24Vstal je in od tam odšel v pokrajino Tira in Sidona. Stopil je v neko hišo in želel, da bi nihče ne zvedel, pa ni mogel ostati prikrit;

25kajti hitro je o njem slišala žena, katere hčerka je imela nečistega duha, in je prišla ter mu padla pred noge.

26Žena pa je bila Grkinja, po rodu Sirofeničanka. Prosila ga je, da bi izgnal hudega duha iz njene hčere.

27On pa ji je rekel: »Daj, da se nasitijo najprej otroci; zakaj ne gre, da bi kruh vzeli otrokom in ga vrgli psom.«

28Ona pa je odgovorila: »Res, Gospod, a tudi psički pod mizo jedó od drobtinic otrók.«

29Tedaj ji je rekel: »Zaradi te besede pojdi; hudi duh je šel iz tvoje hčere.«

30Vrnila se je domov in našla deklico na postelji ležečo – hudi duh je odšel iz nje.

31Potem je spet odšel iz pokrajine Tira in skozi Sidon prišel h Galilejskemu morju sredi pokrajine Deseteromestja.

32Pa mu pripeljejo gluhega in nemega in ga prosijo, da bi položil roko nanj.

33Vzel ga je od množice v stran, mu vtaknil prste v ušesa in se mu s slino dotaknil jezika,

34pogledal je v nebo, zavzdihnil in mu rekel: »Efeta!« to je »Odpri se!«

35In ušesa so se mu kar odprla in vez njegovega jezika se je razvezala in je govoril prav.

36Naročil jim je, naj tega nikomur ne pravijo; pa bolj ko jim je naročal, bolj so razglašali.

37In na vso moč so strmeli in govorili: »Vse je prav storil: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govoré.«

← Chapter 6 Jump to: Chapter 8 →