bible
ra
🌐 Language
English
Español
Français
Deutsch
Português
Italiano
Nederlands
Русский
中文
日本語
한국어
العربية
Türkçe
Tiếng Việt
ไทย
Indonesia
All Languages
Home
/
Slovenian
/
Slovenian SSP
/
Jeremiah 4
Jeremiah 4
Slovenian SSP
← Chapter 3
Jump to:
Chapter 1
Chapter 2
Chapter 3
Chapter 4
Chapter 5
Chapter 6
Chapter 7
Chapter 8
Chapter 9
Chapter 10
Chapter 11
Chapter 12
Chapter 13
Chapter 14
Chapter 15
Chapter 16
Chapter 17
Chapter 18
Chapter 19
Chapter 20
Chapter 21
Chapter 22
Chapter 23
Chapter 24
Chapter 25
Chapter 26
Chapter 27
Chapter 28
Chapter 29
Chapter 30
Chapter 31
Chapter 32
Chapter 33
Chapter 34
Chapter 35
Chapter 36
Chapter 37
Chapter 38
Chapter 39
Chapter 40
Chapter 41
Chapter 42
Chapter 43
Chapter 44
Chapter 45
Chapter 46
Chapter 47
Chapter 48
Chapter 49
Chapter 50
Chapter 51
Chapter 52
Chapter 5 →
1
Če si se voljan vrniti, Izrael, govori Gospod, se vrni k meni! Če odpraviš svoje gnusobe izpred mojega obličja, ne boš taval kot begunec.
2
Če boš resnicoljubno, prav in pravično prisegal: »Kakor živi Gospod «, bodo narodi blagoslovljeni v njem in se bodo ponašali z njim.
3
Tako namreč govori Gospod možem v Judu in Jeruzalemu: Preorjite si ledino in ne sejte med trnje.
4
Obrežite se za Gospoda, odpravite sprednjo kožico svojih src, Judovci in jeruzalemski prebivalci. Sicer moja jeza šine kakor ogenj in zagori, da je nihče ne pogasi – zaradi hudobije vaših dejanj.
5
Sporočajte v Judu, razglašajte v Jeruzalemu; trobite na rog po deželi, vpijte na ves glas in recite: »Zberite se! V utrjena mesta pojdimo!«
6
Vzdignite prapor proti Sionu, poiščite zavetje, ne ustavljajte se, kajti nesrečo pripeljem s severa in veliko razdejanje.
7
Lev prihaja iz svoje goščave, pokončevalec narodov se odpravlja, odhaja iz svojega kraja, da naredi iz tvoje dežele pustinjo. Tvoja mesta bodo porušena, brez prebivalca.
8
Zato si oblecite raševnike, žalujte in vpijte: » Gospodova srdita jeza se ni odvrnila od nas.«
9
Zgodí se tisti dan, govori Gospod: pogum upade kralju in knezom, duhovniki ostrmijo, osupnejo preroki.
10
Na to porečem: »Oh, Gospod Bog, kako hudo si prevaral to ljudstvo in Jeruzalem, ko si rekel: Mir boste imeli – pa nam meč streže po življenju!«
11
Tisti čas bo rečeno temu ljudstvu in Jeruzalemu: Žgoč veter z goljav v puščavi vleče proti hčeri mojega ljudstva, pa ne da bi prevejal in prečistil:
12
presilen veter je za to! Na moj ukaz prihaja; zdaj jim tudi jaz izrečem sodbo.
13
»Glej, prihaja kakor oblaki, kot vihar so njegovi bojni vozovi, hitrejši od orlov njegovi konji. Gorje nam, izgubljeni smo!«
14
Operi svoje srce hudobije, Jeruzalem, da se rešiš. Doklej bodo ždeli v tvojih prsih zlobni načrti?
15
Kajti glas sporoča iz Dana in razglaša stisko z Efrájimskega pogorja:
16
»Opozorite narode: ›Glejte jih!‹ Razglasite po Jeruzalemu: ›Oblegovalci pridejo iz daljne dežele in zaženejo bojni klic proti Judovim mestom.
17
Kakor poljski čuvaji obkolijo Jeruzalem, ker se mi je uprl, govori Gospod.
18
Tvoje poti in tvoja dela so ti to napravili, to je tvoja nesreča – res, bridko je, saj ti sega do srca.‹«
19
O moje obisti, moje obisti! Zvijam se v bolesti! O stene mojega srca! Kako mi razbija srce! Ne morem molčati, ker slišim glas rogá, bojni hrup.
20
Polom za polomom oznanjajo, opustošena je vsa dežela, naglo so uničeni moji šotori, v hipu šotorski zastori.
21
Doklej bom gledal vojaški prapor, poslušal glas rogá?
22
»Zakaj neumno je moje ljudstvo; nočejo me poznati. Nespametni sinovi so in nerazsodni; pametni za počenjanje hudobije, ne znajo pa delati dobro.«
23
Gledam zemljo – in glej: pusta je in prazna; k nebu – njegove svetlobe ni.
24
Gledam gore – in glej: tresejo se, vsi hribi drhtijo.
25
Gledam – in glej: ni več človeka, vse ptice neba so odletele.
26
Gledam – in glej: rodovitna dežela je puščava. Razdejana so vsa njena mesta pred Gospodom, pred njegovo srdito jezo.
27
Da, tako govori Gospod: »Vsa dežela bo opustošena, vendar je ne bom uničil do kraja.
28
Zato se zemlja ogrne v žalost in zgoraj potemni nebo, zakaj govoril sem in sklenil, ne kesam se in ne odstopam od tega.«
29
Pred hrupom konjenice in lokostrelcev beži vse mesto; v goščave gredo, se vzpenjajo med skale. Vsa mesta so zapuščena, nihče ne prebiva v njih.
30
In ti, opustošena, kaj počneš, da se oblačiš v škrlat, da se krasiš z zlatim nakitom, da si z ličilom obkrožaš oči? Zaman se zaljšaš: ljubimci te zavračajo, strežejo ti po življenju.
31
Krike slišim kakor pri ženi v porodnih krčih, ječanje kakor pri ženski, ki prvič rojeva, glas hčere sionske, ki stoka in vije roke: »Joj, gorje mi, moje življenje bo plen ubijalcev.«
← Chapter 3
Jump to:
Chapter 1
Chapter 2
Chapter 3
Chapter 4
Chapter 5
Chapter 6
Chapter 7
Chapter 8
Chapter 9
Chapter 10
Chapter 11
Chapter 12
Chapter 13
Chapter 14
Chapter 15
Chapter 16
Chapter 17
Chapter 18
Chapter 19
Chapter 20
Chapter 21
Chapter 22
Chapter 23
Chapter 24
Chapter 25
Chapter 26
Chapter 27
Chapter 28
Chapter 29
Chapter 30
Chapter 31
Chapter 32
Chapter 33
Chapter 34
Chapter 35
Chapter 36
Chapter 37
Chapter 38
Chapter 39
Chapter 40
Chapter 41
Chapter 42
Chapter 43
Chapter 44
Chapter 45
Chapter 46
Chapter 47
Chapter 48
Chapter 49
Chapter 50
Chapter 51
Chapter 52
Chapter 5 →
All chapters:
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
32
33
34
35
36
37
38
39
40
41
42
43
44
45
46
47
48
49
50
51
52