Isaiah 57

Slovenian EKU

← Chapter 56 Jump to: Chapter 58 →

1Pravični umrje, in nihče si ne vzame k srcu. Pobožne ljudi poberó, a nihče se ne zmeni. Da, pred hudobijo se umakne pravični,

2da doseže mir; počiva na svojem ležišču, kdorkoli hodi pošteno.

3Vi pa pristopite sem, sinovi čarovnice, zarod prešuštnice in hotnice!

4Iz koga se norčujete? Komu se režite z usti in mu kažete jezik? Ali niste otroci odpada, lažniv zarod,

5vi, ki se razvnemate v pohoti pri terebintah, pod vsakim zelenim drevesom, ki žrtvujete otroke po dolinah, v skalnatih prepadih.

6V gladkih kamnih v potoku imaš svoj delež, ti, ti so tvoj delež. Njim si izlivala pitno daritev, darovala jedilno daritev. Mar se naj s tem zadovoljim?

7Na visoki in vzvišeni gori si si napravljala ležišča; tudi tja se vzpenjala darovat klavno daritev.

8Za vrati in za podboji si postavljala svoje znamenje. Da, meni nezvesta si odgrinjala svoje ležišče, stopala nanj in ga razširjala, si izgovarjala od njih plačilo, rada ljubimkala z njimi, z njimi nečistovala.

9K Molohu si hodila z oljem in množila svoja mazila. Daleč si pošiljala svoje poslance in se poniževala do podzemlja.

10S svojim mnogim potovanjem si se utrudila, a nisi rekla: »Zaman je.« Poživila se je tvoja moč; zato nisi opešala.

11Koga si se plašila in se bala, da si se izneverila, da se nisi mene spominjala, se zame ne menila? Mar ne, ker sem molčal, in sicer od davnega časa, zato se nisi bala.

12Toda jaz bom razglasil tvojo pravičnost in tvoja dela: nič ti ne bodo pomagala.

13Ko boš potem vpila, naj te reši tvoja kopica malikov! Toda nje vse pobere veter, jih odnese dih. Kdor pa vame zaupa, bo podedoval deželo in dobil v last mojo sveto goro.

14Tedaj se bo reklo: Nasipajte, nasipajte, poravnajte pot! Odpravite zapreko s pota mojega ljudstva!

15Zakaj tako govori Visoki in Vzvišeni, ki večno prestoluje in se »Sveti« imenuje: »Na višavi, v svetišču prebivam in pri potrtem in ponižanem, da oživim duha ponižanih in oživim srce potrtih.

16Zakaj ne bom se vekomaj prepiral, ne se vedno srdil; sicer obnemore duh pred mano, in duše, ki sem jih ustvaril.

17Zaradi njegovega pohlepa po dobičku sem se razsrdil, sem se skril in ga udaril v svojem srdu, a uporno je šel po potu svojega srca.

18Videl sem njegova pota. Ozdravil ga bom, vodil ga bom in tolažil; in njegovim žalujočim

19polagam na ustnice: Mir, mir daljnjemu in bližnjemu, govori Gospod, ozdravil ga bom!«

20A hudobni so ko razburkano morje, ki se ne more umiriti, in njegove vode izmetavajo glen in blato.

21»Hudobni nimajo miru,« govori moj Bog.

← Chapter 56 Jump to: Chapter 58 →