Judges 11

Slovenian EKU

← Chapter 10 Jump to: Chapter 12 →

1Jefte iz Galaada je bil močan junak. Bil je sin hotnice. Jeftejev oče pa je bil Galaad.

2Galaadova žena mu je rodila sinove. Ko pa so sinovi te žene dorasli, so pregnali Jefteja in mu rekli: »Ne boš dedič v hiši našega očeta, ker si sin tuje žene.«

3Tedaj je Jefte zbežal izpred obličja svojih bratov in je prebival v deželi Tobu. Pri Jefteju pa so se zbirali malopridneži in so hodili z njim.

4Čez nekaj časa so imeli Amonovi sinovi vojsko z Izraelom.

5Ko so se torej Amonovi sinovi vojskovali z Izraelom, so šli galaadski starešine po Jefteja v deželo Tob.

6Rekli so Jefteju: »Pridi in bodi nam vojvoda, da se bomo bojevali zoper Amonove sinove!«

7Jefte pa je odgovoril galaadskim starešinam: »Ali me niste sovražili in pregnali iz hiše mojega očeta? Zakaj ste prišli zdaj k meni, ko ste v stiski?«

8Galaadski starešine so rekli Jefteju: »Zato smo se zdaj obrnili nate, da bi šel z nami in se bojeval zoper Amonove sinove in nam bil za poglavarja, vsem galaadskim prebivalcem.«

9Jefte je odvrnil galaadskim starešinam: »Ako me spravite nazaj, da grem v boj zoper Amonove sinove in mi jih Gospod izroči, ali vam bom jaz za poglavarja?«

10Galaadski starešine so rekli Jefteju: »Gospod naj čuje kot priča med nami. Resnično, storimo, kakor si rekel.«

11Tedaj je šel Jefte z galaadskimi starešinami in ljudstvo ga je postavilo sebi za poglavarja in vojvoda. In Jefte je priporočil vse svoje zadeve Gospodu v Masfi.

12Nato je poslal Jefte h kralju Amonovih sinov sle s poročilom: »Kaj je med nama, da si prišel nadme in se hočeš vojskovati proti moji deželi?«

13Kralj Amonovih sinov je odgovoril Jeftejevim slom: »Izrael je vzel mojo deželo, ko je prišel iz Egipta, od Arnona do Jaboka in Jordana. Zdaj jo torej vrni v miru!«

14Jefte pa je zopet poslal sle h kralju Amonovih sinov

15in mu sporočil: »Tako govori Jefte: Izrael ni vzel moabske dežele in dežele Amonovih sinov.

16Kajti, ko so prišli iz Egipta in je Izrael hodil po puščavi do Rdečega morja in prišel v Kades,

17je Izrael poslal sle k edomskemu kralju s poročilom: ‚Naj grem, prosim, skozi tvojo deželo!‘ Edomski kralj ga pa ni uslišal. Poslal jih je tudi k moabskemu kralju, pa ni bil zadovoljen. Tako je ostal Izrael v Kadesu.

18Potem je potoval po puščavi, obšel edomsko deželo in moabsko deželo ter vzhodno od moabske dežele. Utaborili so se pa onkraj Arnona in niso prišli v moabsko ozemlje; kajti Arnon je moabska meja.

19Nato je Izrael poslal sle k amorejskemu kralju Sehonu, kralju v Hesebonu. Izrael mu je rekel: ‚Naj gremo, prosim, skozi tvojo deželo do meni določenega kraja.‘

20Sehon pa ni zaupal, da bi Izraelci mimo šli skoz njegovo ozemlje. Sehon je marveč zbral vse svoje ljudstvo. Utaborili so se v Jasi. Potem se je bojeval z Izraelom.

21Gospod, Izraelov Bog, pa je dal Sehona in vse njegovo ljudstvo Izraelu v roke. Porazili so jih in Izrael se je polastil vse dežele Amorejcev, ki so prebivali v tej deželi.

22Zavzeli so vse ozemlje Amorejcev od Arnona do Jaboka in od puščave do Jordana.

23Zdaj pa, ko je Gospod, Izraelov Bog, pregnal Amorejce izpred svojega ljudstva Izraela, ga hočeš izpodriniti?

24Ali ne prevzameš v last, kar ti je izročil tvoj bog Kamos? In vse, kar nam je prilastil Gospod, naš Bog, pred nami, je naša last.

25In zdaj; ali si mar močnejši ko moabski kralj Seforjev sin Balak? Ali se je mar prepiral z Izraelom ali vojskoval zoper njega?

26Ko je Izrael prebival v Hesebonu in njegovih naseljih, v Aroeru in njegovih naseljih in v vseh mestih, ki so ob Arnonu, tristo let, zakaj si jih niste v tem času priborili?

27Jaz se torej nisem pregrešil zoper tebe. Ti pa mi delaš krivico, ko se vojskuješ zoper mene. Naj danes razsodi Gospod, sodnik, med Izraelovimi sinovi in Amonovimi sinovi.«

28Kralj Amonovih sinov pa ni poslušal Jeftejevih besed, ki mu jih je sporočil.

29Tedaj je prišel duh Gospodov nad Jefteja. In šel je skozi Galaad in Manaseja; potem je šel v galaadsko Masfo in od galaadske Masfe zoper Amonove sinove.

30Jefte pa je naredil zaobljubo Gospodu in rekel: »Če mi res daš Amonove sinove v roke,

31bodi tisti, ki mi pride skozi vrata moje hiše naproti, ko se srečno povrnem od Amonovih sinov, Gospodov, in daroval ga bom v žgalno daritev!«

32Jefte je šel torej zoper Amonove sinove, da bi se z njimi bojeval, in Gospod jih je dal v njegove roke.

33Pobil jih je od Aroera do okolice Menita, dvajset mest, in do Abelkarmima s silno velikim porazom. Tako so bili Amonovi sinovi ponižani pred Izraelovimi sinovi.

34Ko pa je Jefte prišel v Masfo na svoj dom, glej, tedaj mu je prišla naproti njegova hči z bobnicami in rajanjem; bila pa je edinka, razen nje ni imel ne sina ne hčere.

35Ko jo je zagledal, je pretrgal svoja oblačila in rekel: »Joj meni, moja hči! Prav hudo si me potrla. Ti si, ki si me pahnila v nesrečo. Odprl sem svoja usta h Gospodu in ne morem preklicati.«

36Odgovorila mu je: »Moj oče, če si odprl svoja usta h Gospodu, stôri z menoj, kakor je prišlo iz tvojih ust, ker ti je dal Gospod, da si se maščeval nad svojimi sovražniki, nad Amonovimi sinovi!«

37Potem je dejala očetu: »Naj se mi dovoli tole: pusti me dva meseca, da pojdem in se umaknem na gore objokovat svoje devištvo s svojimi tovarišicami!«

38Odgovoril je: »Pojdi!« In odpustil jo je za dva meseca. Tedaj je šla s svojimi tovarišicami in objokovala na gorah svoje devištvo.

39Ko sta pretekla dva meseca, se je vrnila k svojemu očetu. In spolnil je na njej svojo zaobljubo, ki jo je naredil. Ni pa spoznala nobenega moža. Tedaj je nastala navada v Izraelu,

40da so hodile Izraelove hčere vsako leto objokovat hčer Galaadčana Jefteja štiri dni v letu.

← Chapter 10 Jump to: Chapter 12 →