Romans 9

Slovenian EKU

← Chapter 8 Jump to: Chapter 10 →

1Resnico govorim v Kristusu, ne lažem – to mi spričuje moja vest v Svetem Duhu –

2da sem v veliki žalosti in imam vedno bolečino v svojem srcu.

3Želel bi namreč, da bi bil sam zavržen, ločen od Kristusa – za svoje brate, ki so moji rojaki po mesu;

4oni so Izraelci, njihovo je sinovstvo in veličastvo in zaveze in postavodaja in božja služba in obljube;

5njihovi so očaki in od njih je po telesu Kristus, ki je nad vsem, Bog, blagoslovljen na veke! Amen!

6Ne, kakor da bi bila božja beseda ovržena. Zakaj niso vsi Izraelci, kateri so od Izraela.

7Tudi, ker so Abrahamovi potomci, niso vsi otroci, ampak: »Po Izaku se ti bo imenovalo potomstvo«;

8to je: Niso otroci božji, kateri so otroci po mesu, ampak za potomstvo se štejejo, kateri so otroci po obljubi.

9Obljuba je namreč bila v tej besedi: »Ob tem času bom prišel in Sara bo imela sina.«

10Pa ne samo to, ampak tudi Rebeka, ki je spočela od enega, našega očeta Izaka.

11Ko namreč sinova še nista bila rojena in nista storila še nič dobrega ali hudega, ji je – da bi ostal božji sklep po izvolitvi,

12ne zaradi del, ampak zaradi njega, ki kliče – bilo rečeno: »Starejši bo služil mlajšemu,«

13kakor je pisano: »Jakoba sem ljubil, Ezava pa sovražil.«

14Kaj torej porečemo? Je mar krivica pri Bogu? Nikakor.

15Zakaj Mojzesu pravi: »Milostljiv bom, komur hočem biti milostljiv, in usmilil se bom, kogar se hočem usmiliti.«

16Torej ni na njem, ki hoče, tudi ne na tistem, ki teče, ampak na Bogu, ki se usmili.

17Saj pravi pismo faraonu: »Prav zato sem te zbudil, da pokažem na tebi svojo moč in da se oznani moje ime po vsej zemlji.«

18Usmili se torej, kogar se hoče, in kogar hoče, otrdi.

19Porečeš mi torej: »Čemu potlej še graja? Kdo se je pa še uprl njegovi volji?«

20O človek, kdo si vendar ti, ki bi se prerekal z Bogom? Bo mar rekel izdelek tistemu, ki ga je izdelal: »Zakaj si me naredil tako?«

21Ali nima lončar oblasti nad glino, da iz iste snovi napravi eno posodo, ki je v časti, in drugo, ki ni v časti?

22Če je pa Bog, hoteč prikazati jezo in razodeti svojo mogočnost, prenašal z veliko potrpežljivostjo posode jeze, pripravljene za pogubo,

23da bi hkrati razodel bogastvo svoje slave nasproti posodam usmiljenja, ki jih je vnaprej pripravil za poveličanje?

24K tem je tudi nas poklical, ne samo izmed Judov, marveč tudi izmed poganov.

25Tako pravi tudi pri Ozeju: »Ljudstvo, ki ni moje, bom imenoval svoje ljudstvo, in njo, ki ni ljubljena, ljubljeno.

26In zgodilo se bo: Na kraju, kjer se jim je reklo: ‚Vi niste moje ljudstvo,‘ tam se bodo imenovali otroci živega Boga.«

27Izaija pa kliče o Izraelu: »Če bo število Izraelovih sinov kakor peska morja, se bo rešil le ostanek.

28Kajti besedo bo popolnoma in hitro spolnil Gospod na zemlji.«

29In kakor je napovedal Izaija: »Ko bi nam Gospod nad vojskami ne bil zapustil potomcev, bi bili postali kakor Sodoma in Gomori bi bili postali enaki.«

30Kaj torej porečemo? Pogani, ki si za pravičnost niso prizadevali, so pravičnost dosegli, pravičnost namreč, ki je iz vere;

31Izrael pa, ki si je prizadeval za postavo pravičnosti, do postave ni dospel.

32Zakaj ne? – Ker je ni iskal iz vere, ampak kakor da bi bila iz del. Spotaknili so se ob kamen spotike,

33kakor je pisano: »Glejte, polagam na Sionu kamen spotike in skalo pohujšanja; in kdor vanj veruje, ne bo osramočen.«

← Chapter 8 Jump to: Chapter 10 →