bible
ra
🌐 Language
English
Español
Français
Deutsch
Português
Italiano
Nederlands
Русский
中文
日本語
한국어
العربية
Türkçe
Tiếng Việt
ไทย
Indonesia
All Languages
Home
/
Slovenian
/
Slovenian SSP
/
Job 14
Job 14
Slovenian SSP
← Chapter 13
Jump to:
Chapter 1
Chapter 2
Chapter 3
Chapter 4
Chapter 5
Chapter 6
Chapter 7
Chapter 8
Chapter 9
Chapter 10
Chapter 11
Chapter 12
Chapter 13
Chapter 14
Chapter 15
Chapter 16
Chapter 17
Chapter 18
Chapter 19
Chapter 20
Chapter 21
Chapter 22
Chapter 23
Chapter 24
Chapter 25
Chapter 26
Chapter 27
Chapter 28
Chapter 29
Chapter 30
Chapter 31
Chapter 32
Chapter 33
Chapter 34
Chapter 35
Chapter 36
Chapter 37
Chapter 38
Chapter 39
Chapter 40
Chapter 41
Chapter 42
Chapter 15 →
1
Človek, rojen iz žene, živi malo časa in je poln trepetanja.
2
Požene kakor cvetica in uvene, beži kakor senca in se nikdar ne ustavi.
3
In še nad takim odpiraš svoje oko in me vodiš s seboj k sodbi!
4
Kdo pride čist iz nečistega? Nihče!
5
Ker si mu odmeril dneve, določil število njegovih mesecev in mu postavil mejo, ki je ne sme prestopiti,
6
obrni se proč od njega, naj se odpočije, dokler se ne razveseli svojega dneva kakor dninar!
7
Kajti za drevo je upanje: če ga kdo poseka, spet požene, njegov poganjek ne odneha.
8
Čeprav njegova korenina v zemlji peša in njegovo deblo v prsti umira,
9
če le začuti vodni hlap, spet zabrsti in požene veje kakor sadika.
10
Mož pa umre in obleži, človek izdihne, in potem kje je?
11
Voda odteče iz jezera, reka usahne in se posuši:
12
Tako človek, ki je legel, ne vstane več, dokler ne preide nebo, se ne prebudi, ne vstane iz svojega spanja.
13
O, da bi me shranil v podzemlje, me skril, dokler se ne poleže tvoja jeza, mi določil rok, potem pa se me spomnil!
14
Ko človek umre, ali bo oživel? Vse dni svojega najemništva bom čakal, da se bo vrnila moja čast:
15
poklical boš in ti bom odgovoril, tožilo se ti bo po delu svojih rok.
16
Kajti zdaj šteješ moje korake, na mojo zmoto pa se ne oziraš:
17
moj greh je zapečaten v mošnji, mojo krivdo prikrivaš.
18
Toda še gora se podre in razpade, skala se utrga s svojega mesta,
19
voda brusi kamenje in naliv odnaša prah zemlje, tako uničuješ človekovo upanje.
20
Za vselej ga premagaš in odide, spačiš mu obraz in ga preženeš.
21
Njegovi otroci morda uživajo ugled, on tega ne ve, ali pa so zaničevani, on tega ne dojema.
22
Čuti le bolečino svojega telesa, njegova duša žaluje nad njim.
← Chapter 13
Jump to:
Chapter 1
Chapter 2
Chapter 3
Chapter 4
Chapter 5
Chapter 6
Chapter 7
Chapter 8
Chapter 9
Chapter 10
Chapter 11
Chapter 12
Chapter 13
Chapter 14
Chapter 15
Chapter 16
Chapter 17
Chapter 18
Chapter 19
Chapter 20
Chapter 21
Chapter 22
Chapter 23
Chapter 24
Chapter 25
Chapter 26
Chapter 27
Chapter 28
Chapter 29
Chapter 30
Chapter 31
Chapter 32
Chapter 33
Chapter 34
Chapter 35
Chapter 36
Chapter 37
Chapter 38
Chapter 39
Chapter 40
Chapter 41
Chapter 42
Chapter 15 →
All chapters:
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
32
33
34
35
36
37
38
39
40
41
42