Lamentations 2

Slovenian SSP

← Chapter 1 Jump to: Chapter 3 →

1Kako je Gospod v svoji jezi hčer sionsko pokril z oblaki! Z neba je vrgel na zemljo Izraelovo slavo. Ni se spomnil podnožja svojih nog na dan svoje jeze.

2Gospod je brez usmiljenja uničil vse Jakobove pašnike; v svojem besu je porušil utrdbe hčere judovske; na tla je vrgel, onečastil je kraljestvo in njegove vladarje.

3V izbruhu jeze je zdrobil vso Izraelovo moč. Svojo desnico je potegnil nazaj pred sovražnikom. Gorel je v Jakobu kakor žareč ogenj, ki požira naokrog.

4Napel je svoj lok kakor sovražnik, nastavil je svojo desnico; kakor nasprotnik je pomoril vse, ki so bili naslada za oči. V šotoru hčere sionske je izlil svojo srditost kakor ogenj.

5Gospod je postal kakor sovražnik, uničil je Izraela; uničil je vse njegove palače, uničil je njegove trdnjave. Namnožil je v hčeri judovski tarnanje in ječanje.

6Opustošil je svoje zavetišče kakor vrt, uničil je svoj prostor za praznični shod. Gospod je na Sionu izročil pozabi praznični shod in soboto; v togoti svoje jeze je zavrgel kralja in duhovnika.

7Gospod je zavrgel svoj oltar, zapustil je svoje svetišče; v sovražnikove roke je izročil zidove njegovih palač. V Gospodovi hiši so dvignili glas kakor na dan prazničnega shoda.

8Gospod je sklenil, da uniči obzidje hčere sionske. Napel je merilno vrvico, svoje roke ni odtegnil uničevanju. V žalost je zavil okop in obzidje, skupaj veneta.

9Njena vrata so se pogreznila v zemljo, polomil in razbil je njene zapahe. Njen kralj in njeni knezi so med narodi, ni več postave. Tudi njeni preroki ne najdejo videnja, ki je od Gospoda.

10Na tleh sedijo, molčijo starešine hčere sionske; pepel so posuli na svoje glave, nadeli so si raševino. Do tal so povesile glavo mladenke jeruzalemske.

11Moje oči hirajo v solzah, moje drobovje vre; jetra so se mi razsula na tla zaradi poloma hčere mojega ljudstva, ko omedlevajo otroci in dojenčki po mestnih ulicah.

12Svojim materam pravijo: »Kje sta žito in vino?« ko omedlevajo kakor smrtno ranjeni po mestnih ulicah; ko se njihova duša izliva v naročje njihovih mater.

13Kaj naj ti rečem, kaj naj primerjam s tabo, hči jeruzalemska? Kaj naj vzporejam tebi, da te potolažim, devica, hči sionska? Zakaj velik kakor morje je tvoj polom; kdo bi te mogel ozdraviti?

14Kar so tvoji preroki videvali zate, so bile puhlice in neokusnosti; niso razkrivali tvoje krivde, da bi obrnili tvojo usodo. Zate so videvali izreke, puhlice in zapeljive reči.

15Zoper tebe ploskajo z rokami vsi, ki gredo mimo po poti. Sikajo in zmajujejo s svojimi glavami nad hčerjo jeruzalemsko: »Je to mesto, ki so ga imenovali popolnost lepote, veselje vse zemlje?«

16Zoper tebe odpirajo svoja usta vsi tvoji sovražniki. Sikajo in škripljejo z zobmi, govorijo: »Pogoltnili smo! Končno, to je dan, ki smo nanj čakali! Našli smo, videli smo!«

17Gospod je storil, kar je bil zasnoval, izpolnil je svojo besedo, ki jo je bil že zdavnaj zapovedal; rušil je in se ni usmilil. Razveselil je sovražnika nad teboj, povzdignil je moč svojih nasprotnikov.

18Njihovo srce vpije h Gospodu. Obzidje hčere sionske, toči solze v potokih podnevi in ponoči! Ne daj si pokoja, naj ne počiva hči tvojega očesa!

19Vstani, vpij ponoči, ob začetku straž. Izlij svoje srce kakor vodo pred Gospodovo obličje. Dvigni k njemu svoje roke za duše svojih otrok, ki omedlevajo od lakote na začetku vseh ulic.

20Glej, Gospod, ozri se! S kom si tako ravnal? Mar morajo žene jesti svoj plod, otroke, ki so jih ljubkovale? Mar morata biti v Gospodovem templju umorjena duhovnik in prerok?

21Na tleh ležita po ulicah deček in starec; moje mladenke in moji mladeniči so padli pod mečem. Ti si jih pomoril na dan svoje jeze, klal si, nisi se usmilil.

22Kakor na dan prazničnega shoda si poklical moje grozote vse naokrog. Na dan jeze Gospodove nihče ni ušel in preživel. Tiste, ki sem jih ljubkovala in vzredila, je pokončal moj sovražnik.

← Chapter 1 Jump to: Chapter 3 →