Lamentations 3

Slovenian SSP

← Chapter 2 Jump to: Chapter 4 →

1Jaz sem mož, ki je videl bedo pod palico njegovega besa.

2Mene je odpeljal in vodil v temo in ne v luč.

3Le zoper mene vedno znova obrača ves dan svojo roko.

4Pustil je razpasti moje meso in kožo, polomil je moje kosti.

5Obzidal in obdal me je s strupom in nadlogo.

6V temine me je prestavil kakor večno mrtve.

7Ogradil me je, da ne morem uiti, obtežil me je s težkimi okovi.

8Četudi vpijem in moledujem, potlači mojo molitev.

9Poti mi je ogradil s klesancem, steze mi je skrivil.

10Prežeč medved je zame, lev v skrivališču.

11Moje poti je zamešal in me pustil na ledini, naredil me je za pustinjo.

12Napel je svoj lok in me postavil za tarčo puščice.

13V ledvice mi je streljal puščice svojega tula.

14Bil sem v zasmeh vsemu svojemu ljudstvu, za njegovo zabavljico ves dan.

15Nasičeval me je z grenkimi zelišči, napajal me je s pelinom.

16Zobe mi je brusil na produ, v pepel me je poteptal.

17Moja duša je oropana miru, pozabil sem, kaj je sreča.

18Dejal sem torej: »Izginila je moja večnost in upanje, ki je od Gospoda.«

19Spomni se moje bede in brezdomstva, pelina in strupa!

20Neprenehoma misli in je sklonjena moja duša v meni.

21To si hočem vzeti k srcu, zato imam upanje:

22Dobrota Gospodova je, da nismo popolnoma pokončani, da njegovo usmiljenje ni prenehalo;

23nova je vsako jutro, velika je tvoja zvestoba.

24» Gospod je moj delež,« pravi moja duša, »zato imam upanje vanj.«

25Gospod je dober tistim, ki upajo vanj, duši, ki ga išče.

26Dobro je mirno čakati na rešitev Gospodovo.

27Dobro je za moža, če nosi jarem v svoji mladosti.

28Samoten naj sedi in molči, ko mu ga nalaga.

29Naj da v prah svoja usta, morda je še upanje.

30Naj ponudi lice tistemu, ki ga tepe, naj se nasiti z zasramovanjem.

31Zakaj Gospod ne zavrača za vselej;

32zakaj če je prizadel bolečino, se bo usmilil po obilju svoje dobrote.

33Zakaj ne muči iz srca ali žalosti človeških otrok.

34Ko kdo tepta pod svojimi nogami vse ujetnike dežele,

35ko izkrivlja pravico pred Najvišjim,

36ko goljufa človeka v pravdi – naj bi Gospod ne videl?

37Kdo je tisti, ki je rekel, in se je zgodilo, ne da bi Gospod zapovedal?

38Mar ne prihaja iz ust Najvišjega hudo in dobro?

39Kaj bi se pritoževal živ človek, korenjak kljub svojim grehom?

40Preiščimo svoja pota in preudarimo, vrnimo se h Gospodu.

41Povzdignimo svoja srca na rokah, k Bogu v nebesih.

42Mi smo bili nezvesti in nepokorni; ti nam nisi odpustil.

43Ogrnil si se z jezo in nas preganjal, ubijal si, nisi se usmilil;

44ogrnil si se z oblakom, da ne bi prodrla molitev.

45Iz nas si naredil smeti in odpadek sredi med ljudstvi.

46Nad nami odpirajo svoja usta vsi naši sovražniki;

47groza in brezno sta bila za nas, opustošenje in polom.

48Moje oko toči potoke solza zaradi poloma hčere mojega ljudstva.

49Moje oko se solzi in se ne pomiri, ker ni prestanka,

50dokler se ne ozre in ne vidi Gospod z nebes.

51Moje oko deluje žalostno na mojo dušo zaradi vseh hčera mojega mesta.

52Vztrajno so me lovili kakor ptico tisti, ki me sovražijo brez vzroka.

53Utišali so moje življenje v jami in kamen zvalili name.

54Vode so preplavile mojo glavo; dejal sem: »Odrezan sem.«

55Klical sem tvoje ime, Gospod, iz najgloblje jame.

56Slišal si moj glas: »Ne skrivaj svojega ušesa pred mojim klicem na pomoč!«

57Približal si se na dan, ko sem te klical, rekel si: »Nikar se ne boj!«

58Gospod, pravdal si se za pravde moje duše, rešil si moje življenje.

59Videl si, Gospod, moje zatiranje; brani mojo pravdo!

60Videl si vso njihovo maščevalnost, vse njihove naklepe zoper mene.

61Slišal si njihovo sramotenje, Gospod, vse njihove naklepe zoper mene.

62Ustnice mojih napadalcev in njihovo šepetanje je ves dan proti meni.

63Naj sedijo ali stojijo, poglej: jaz sem njihova zbadljivka.

64Povrnil jim boš, Gospod, po delu njihovih rok.

65Dal jim boš ščit srca, tvoje prekletstvo bo zanje.

66Z jezo jih boš preganjal in jih iztrebil izpod svojega neba, Gospod.

← Chapter 2 Jump to: Chapter 4 →