Lamentations 4

Slovenian SSP

← Chapter 3 Jump to: Chapter 5 →

1Kako je potemnelo zlato, se spremenilo čisto zlato! Raztreseni so sveti kamni na začetku vseh ulic.

2Sinovi sionski, dragoceni, vredni čistega zlata, kako jih cenijo, kot glinaste posode, delo lončarjevih rok!

3Celo šakali ponujajo prsi, dojijo svoje mladiče; hči mojega ljudstva je postala kruta kakor noji v puščavi.

4Dojenčkov jezik se lepi na nebo od žeje; otroci prosijo kruha, nihče jim ga ne lomi.

5Tisti, ki so uživali slaščice, so zapuščeni na ulicah; tisti, ki so vzrejeni v škrlatu, objemajo blato.

6Večja je bila krivda hčere mojega ljudstva kakor greh Sódome, ki je bila zrušena v trenutku, ne da bi se je dotaknile roke.

7Njeni posvečenci so bili bolj čisti kakor sneg, bolj beli kakor mleko; telo je bilo bolj rdeče kakor korale, njihova postava je bila kakor safir.

8Temnejša od črnine je bila njihova podoba, ne spoznajo jih na ulicah; koža se jim je zgrbančila na telesu, posušila se je kakor les.

9Boljše je pobitim z mečem kakor pobitim z lakoto, ki so izkrvaveli, prebodeni, zaradi poljskih pridelkov.

10Roke nežno čutečih žena so kuhale svoje otroke; bili so jim za okrepčilo ob polomu hčere mojega ljudstva.

11Gospod je utešil svojo srditost, izlil je srdito jezo; zanetil je ogenj na Sionu, da je požrl njegove temelje.

12Kralji zemlje niso verjeli, niti noben prebivalec sveta, da bi nasprotnik in sovražnik lahko vstopila skozi vrata jeruzalemska.

13To se je zgodilo zaradi grehov njegovih prerokov, krivd njegovih duhovnikov, ki so prelivali v njegovi sredi kri pravičnih.

14Tavali so, slepi, po ulicah, omadeževani s krvjo, da se nihče ni smel dotikati njihovih oblačil.

15»Umaknite se! Nečist!« so vpili nanje, »Umaknite se, umaknite se, ne dotikajte se!« Ker so zbežali, ker so tavali, so rekli med narodi: »Ne bodo več imeli stalnega bivališča.«

16Gospodovo obličje jih je razdelilo, ne bo jih več gledal; duhovnikov niso spoštovali, starešinam niso bili naklonjeni.

17Še vedno so koprnele naše oči po naši rešitvi, zaman; na svoji opazovalnici smo opazovali narod, ki se ne more rešiti.

18Prežali so na naše korake, da nismo mogli hoditi po naših trgih. Naš konec se je približal, naši dnevi so se dopolnili; da, prišel je naš konec.

19Naši preganjalci so bili hitrejši kakor orli pod nebom; po gorah so nas podili, v puščavi so prežali na nas.

20Dih naših nosnic, Gospodov maziljenec, je bil ujet v njihovih jamah, on, o katerem smo rekli: »V njegovi senci bomo živeli med narodi.«

21Raduj in veseli se, hči edómska, ki prebivaš v deželi Uc. Tudi nadte bo prišla čaša; opijanila se boš in se razgalila.

22Končana je tvoja kazen, hči sionska, ne bo te več pregnal. Kaznoval bo tvojo krivdo, hči edómska, razkril bo tvoje grehe.

← Chapter 3 Jump to: Chapter 5 →