John 11

Slovenian (JUB) 1990 (Jubilejni Prevod Nove Zaveze)

← Chapter 10 Jump to: Chapter 12 →

1Bil pa je neki bolnik, Lazar iz Betánije, iz vasi Marije in njene sestre Marte.

2Marija je bila tista, ki je Gospoda mazilila z dišečim oljem in mu obrisala njegove noge s svojimi lasmi. Njen brat Lazar je bil bolan.

3Sestri sta torej sporočili Jezusu: »Gospod, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.«

4Ko je Jezus to izvedel, je rekel: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v božjo slavo, da bo po njej proslavljen Božji Sin.«

5Jezus je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja.

6Ko je torej zvedel, da je Lazar bolan, je ostal še dva dni v kraju, kjer je bil.

7Šele nato je rekel učencem: »Pojdimo spet v Judejo.«

8Učenci mu rekó: »Učitelj, ni še dolgo, kar so te hoteli Judje kamnati, pa greš spet tja?«

9Jezus odgovori: »Ali nima dan dvanajst ur? Če kdo hodi okrog podnevi, se ne spotakne, ker vidi dnevno svetlobo;

10če pa kdo tava okrog ponoči, se spotakne, ker nima luči v sebi.«

11Takó je govoril. Nato pa jim je rekel: »Naš prijatelj Lazar spi, vendar grem, da ga zbudim.«

12Učenci pa so mu rekli: »Gospod, če spi, bo ozdravel.«

13Jezus je govoril o njegovi smrti, oni pa so mislili, da govori o navadnem spanju.

14Tedaj jim je Jezus naravnost rekel: »Lazar je umrl.

15Zaradi vas pa se veselim, da nisem bil tam, da boste verovali. Vendar le pojdimo k njemu!«

16Tomaž, ki se je imenoval Dvojček, je tedaj rekel součencem: »Pojdimo še mi, da umrjemo z njim!«

17Jezus je torej prišel in dobil Lazarja, ko je bil že štiri dni v grobu.

18Betánija pa je blizu Jeruzalema, približno petnajst tečajev od njega.

19Veliko Judov je prišlo k Marti in Mariji, da bi ju tolažili zaradi njunega brata.

20Ko je Marta izvedela, da prihaja Jezus, mu je šla naproti; Marija pa je sedela doma.

21Marta je rekla Jezusu: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne bil umrl;

22a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, karkoli ga poprosiš.«

23Jezus ji reče: »Tvoj brat bo vstal.«

24Marta mu odgovori: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.«

25Jezus ji reče: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor veruje vame, bo živel, tudi če umrje;

26in kdorkoli živi in veruje vame, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?«

27Odgovori mu: »Dà, Gospod. Trdno verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki prihaja na svet.«

28Po teh besedah je odšla in poklicala Marijo, svojo sestro. Po tihem ji je rekla: »Učitelj je tukaj in te kliče.«

29Ko je Marija to slišala, je hitro vstala in mu šla naproti.

30Jezus še ni prišel v vas; še vedno je bil na kraju, kjer se je srečal z Marto.

31Judje, ki so bili pri njej v hiši in jo tolažili, so opazili, da je Marija hitro vstala in odšla ven. Stopili so za njo, ker so mislili, da je šla jokat h grobu.

32Marija je torej prišla tja, kjer je bil Jezus. Ko ga je zagledala, mu je padla k nogam in mu rekla: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne bil umrl.«

33Ko je Jezus videl, kako joka in kako jokajo tudi Judje, ki so prišli z njo, ga je do srca ganilo in je vzdrhtel.

34Vprašal je: »Kam ste ga položili?« Rekli so mu: »Gospod, pridi in poglej!«

35Jezus se je zjokal.

36Judje so tedaj govorili: »Poglejte, kako ga je imel rad.«

37Nekateri izmed njih pa so dejali: »Ali ni mogel ta, ki je slepemu odprl oči, tudi storiti, da bi oni ne bil umrl?«

38Jezusa je spet prevzela ginjenost in je šel h grobu. Bila je to votlina in pred njo je bil prislonjen kamen.

39Jezus reče: »Odvalite kamen!« Marta, sestra umrlega, mu reče: »Gospod, ima že zadah, saj je že četrti dan.«

40Jezus ji odgovori: »Ti mar nisem rekel, da boš videla božjo slavo, če boš verovala?«

41Odvalili so torej kamen; Jezus pa je vzdignil oči in rekel: »Oče, zahvalim se ti, ker si me uslišal.

42Vedel sem, da me vselej uslišiš, toda zaradi ljudi, ki stoje okrog mene, sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.«

43Ko je to izrekel, je zaklical na ves glas: »Lazar, pridi ven!«

44In umrli je prišel ven. Noge in roke je imel povezane s povoji in obraz ovit s prtom. Jezus jim reče: »Razvežite ga in pustite, naj hodi!«

45Veliko Judov, ki so prišli k Mariji in videli, kaj je Jezus storil, je začelo verovati vanj.

46Nekateri izmed njih so šli k farizejem in jim povedali, kaj je storil.

47Véliki duhovniki in farizeji so sklicali posvet in dejali: »Kaj naj storimo, ker dela ta človek veliko znamenj.

48Če ga pustimo tako delati, bodo vsi verovali vanj. Prišli bodo Rimljani in nam vzeli oblast nad templjem in narodom.«

49Eden izmed njih, Kajfa, ki je bil tisto leto véliki duhovnik, jim je rekel: »Vi nič ne veste

50in ne pomislite! Za vas je bolje, da en človek umrje za ljudstvo in da ne propade ves narod.«

51Tega pa ni rekel sam od sebe, ampak je kot véliki duhovnik tistega leta prerokoval, da mora Jezus umreti za narod;

52pa ne samo za narod, temveč tudi zato, da bi zbral razkropljene božje otroke.

53Od tega dne je bilo torej sklenjeno, da ga usmrtijo.

54Jezus poslej ni več očitno hodil med Jude, ampak je šel od tam v pokrajino blizu puščave, v mesto, ki se imenuje Efraim, in je s svojimi učenci ostal tam.

55Bližala pa se je velika noč, judovski praznik. Veliko ljudi z dežele je šlo pred praznikom v Jeruzalem, da bi se obredno očistili.

56Iskali so Jezusa in se pogovarjali, ko so bili v templju: »Kaj se vam zdi? Mar ne misli priti na praznik?«

57Véliki duhovniki in farizeji pa so izdali ukaz, naj tisti, ki bi zvedel, kje je, naznani, da ga bodo prijeli.

← Chapter 10 Jump to: Chapter 12 →