John 12

Slovenian (JUB) 1990 (Jubilejni Prevod Nove Zaveze)

← Chapter 11 Jump to: Chapter 13 →

1Šest dni pred veliko nočjo je Jezus prišel v Betánijo, kjer je bival Lazar, ki ga je Jezus obudil od mrtvih.

2Tam so mu pripravili večerjo; Marta je stregla, Lazar pa je bil eden izmed tistih, ki so bili z njim pri mizi.

3Tedaj je Marija vzela funt dragocenega olja iz pristne narde, mazilila Jezusu noge in mu jih obrisala s svojimi lasmi. Hiša se je napolnila z vonjem po dišečem olju.

4Juda Iškarijót, eden izmed njegovih učencev, ki ga je pozneje izdal, je rekel:

5»Zakaj tega olja ne bi prodali za tristo denarjev in razdelili ubogim?«

6Tega pa ni rekel, ker bi mu bili ubogi pri srcu, ampak ker je bil tat; imel je namreč denarnico in je izmikal, kar so dajali vanjo.

7Jezus je rekel: »Pustite jo, za moj pogrebni dan ga je prihranila.

8Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno.«

9Velika množica Judov je zvedela, da je tam, in prišla ne le zaradi Jezusa, ampak tudi zato, da bi videla Lazarja, ki ga je obudil od mrtvih.

10Véliki duhovniki pa so sklenili umoriti tudi Lazarja,

11ker se je zaradi njega veliko Judov ločilo od njih in verovalo v Jezusa.

12Drugi dan je velika množica, ki je prišla na praznik, slišala, da Jezus prihaja v Jeruzalem.

13Vzeli so palmove veje, mu šli naproti in vzklikali: »Hozána! Blagoslovljèn, ki prihaja v Gospodovem imenu! In Izraelov kralj!«

14Jezus je našel osliča in sédel nanj, kakor je pisano:

15»Ne boj se, síonska hči! Glej, tvoj kralj prihaja in jezdi na osličjem mladiču.«

16Njegovi učenci sprva niso tega razumeli. Ko pa je bil Jezus poveličan, so se spomnili, da je bilo to pisano o njem in da so mu to storili.

17Množica, ki je bila pri njem, ko je poklical Lazarja iz groba in ga obudil od mrtvih, je torej pričala zanj.

18Prav zato mu jih je tudi toliko prišlo naproti, ker se je razvedelo, da je naredil to znamenje.

19Farizeji pa so govorili med seboj: »Vidite, da nič ne dosežete. Glejte, vse je odšlo za njim.«

20Med tistimi, ki so prišli na praznik molit, je bilo tudi nekaj Grkov.

21Stopili so k Filipu, ki je bil iz Betsájde v Galileji, in ga prosili: »Gospod, Jezusa bi radi videli.«

22Filip gre to povedat Andreju, Andrej in Filip stopita k Jezusu in mu to povesta.

23Jezus jima odgovori: »Prišla je ura, da se poveliča Sin človekov.

24Resnično resnično vam povem: če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane sámo; če pa umrje, obrodi obilo sadu.

25Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa svoje življenje na tem svetu zaničuje, ga bo ohranil za večno življenje.

26Če kdo hoče služiti meni, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo služi meni, ga bo počastil Oče.«

27»Zdaj je moja duša vznemirjena. In kaj naj rečem: Oče, reši me iz te ure? A zaradi te ure sem vendar prišel.

28Oče, poveličaj svoje ime!« Tedaj je prišel glas iz nebes: »Poveličal sem ga in ga bom spet poveličal.«

29Množica, ki je stala zraven in to slišala, je rekla: »Zagrmelo je.« Drugi pa so menili: »Angel mu je odgovoril.«

30Oglasil se je Jezus in rekel: »Ta glas ni nastal zaradi mene, ampak zaradi vas.

31Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan,

32in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.«

33To je rekel, da je nakazal, kakšne smrti bo umrl.

34Množica mu je odgovorila: »Slišali smo iz postave, da Kristus ostane vekomaj; kaj potem govoriš, da mora biti Sin človekov povzdignjen? Kdo je ta Sin človekov?«

35Jezus jim je odgovoril: »Le še malo časa je luč med vami. Hodíte, dokler imate luč, da vas ne objame tema. Kdor tava v temi, ne vé, kam gre.

36Dokler imate luč, verujte v luč, da postanete otroci luči.« To jim je Jezus povedal in odšel ter se skril pred njimi.

37Čeprav je vpričo njih storil toliko znamenj, niso verovali vanj,

38da se je spolnila beseda, ki jo je izrekel prerok Izaija: »Gospod, kdo je veroval našemu oznanjevanju in komu se je razodela Gospodova roka?«

39Verovati niso mogli zato, ker je Izaija na drugem mestu dejal:

40»Oslepil jim je oči in jim zakrknil srce, da z očmi ne bi videli in s srcem ne umeli in se ne bi spreobrnili in bi jih jaz ne ozdravil.«

41To je povedal Izaija, ker je videl njegovo slavo in je o njem govoril.

42Vendar jih je bilo tudi med voditelji precéj, ki so začeli verovati vanj, toda zaradi farizejev tega niso priznavali, da jih ne bi izključili iz shodnice.

43Bolj jim je šlo za človeško čast kakor za božjo.

44Jezus je zaklical: »Kdor véruje vame, ne véruje vame, temveč v tistega, ki me je poslal.

45Kdor vidi mene, vidi tistega, ki me je poslal.

46Prišel sem kot luč na svet, da nihče, ki véruje vame, ne ostane v temi.

47Če kdo sliši moje besede in jih ne ohrani, ga ne sodim jaz, ker nisem prišel, da bi svet sodil, ampak da bi ga rešil.

48Kdor me zaničuje in ne sprejema mojih besed, ima nad seboj sodnika: nauk, ki sem ga oznanil, ga bo sodil poslednji dan;

49kajti nisem govoril sam od sebe, temveč Oče, ki me je poslal, mi je zapovedal, kaj naj rečem in kaj naj oznanim,

50in vem, da je njegova zapoved večno življenje. Kar torej govorim, govorim tako, kakor mi je povedal Oče.«

← Chapter 11 Jump to: Chapter 13 →