Acts 10

Slovenian (Prekmurska NZ and Psalmi (1928))

← Chapter 9 Jump to: Chapter 11 →

1Bio je pa eden môž vu Cezárii po iméni Korneliuš stotnik z onoga šerega, ki se zové Vlaški.

2Pobožen i Bogá bojéči ze vsov hižov svojov, i činéči álmoštva vnôga lüdstvi, i moléči Bogá vseskôs.

3Vido je vu vidênji očivesno, liki okoli devéte vöre dnéva, angela Božega doli idôčega k sebi, i govoréčega njemi: Korneli!

4On pa na njega gledôči, prestrašo se je i erčé: ka je Gospodne? erčé pa njemi: molítve tvoje i álmoštva tvoja so gori prišla na spomínanje pred Bogá.

5I zdaj pošli vu Joppo možé i zovi prêk Šimona, kí se zové Peter.

6Té stán má pri nikom Šimoni kožári, kí má hižo pôleg môrja; té ti povej, ka ti je činiti.

7Gda bi pa odíšao angel, kí je Korneliuši gúčao, prizové dvá z držine svoje i ednoga pobožnoga vitéza z tisti, kí so se pri njem držali.

8I geto njim je vsa vö povedao, odposlao je je vu Joppo.

9Drügi dén pa idôči oni po pôti i k mesti se približávajôči, gori je šô Peter na hižo molit okôli šéste vöre.

10Gda bi pa lačen grátao i šteo bi jesti, dokeč so oni obed priprávlali, spadno je na njega sas.

11I vido je nébo odprto, i doli idôčo k sebi edno posôdo, liki kákši lelahen veliki na štiri kiklê zvézani i doli püščeni na zemlo.

12Vu kom so bilé vse stvári zemelske štiri nogé majôče, i zviríne, i lazéče i letajôče stvári nebeske.

13I včinjeni je glás k njemi: gori stani, Peter, koli i jej.

14Peter pa erčé: z níkakšim talom nej, Gospodne; ár sem nigdár nej jo ka občínskoga i nečístoga.

15I pá je drügôč bio glás k njemi: štera je Bôg očisto, tí to občínsko ne pravi.

16Tô je pa včinjeno tríkrát; i pá je gori vzéta ta posôda vu nébo.

17Gda bi se pa vu sebi zadrgávao Peter, ka bi tô za vidênje bilô, štero je vido, ovo možjé, poslani od Korneliuša, spitávajôči hižo Šimonovo, postanoli so pred dverami.

18I zvajôči zvidávali so, či bi Šimon, kí se zové Peter, tam sálašivao.

19Gda bi si pa ešče Peter premišlávao od vidênja, erčé njemi Düh: ovo, trijé možácke te íščejo.

20Záto gori stanovši idi doli, i idi ž njimi nikaj ne dvojéči; ár sem je jas poslao.

21Doli idôči pa Peter k tim možákom, kí so poslani od Korneliuša njemi, erčé: ovo jas sem, šteroga íščete; ka je zrok, za šteroga volo ste eti?

22Oni so pa erkli: Korneliuš Stotnik, môž pravičen i Bogá bojéči, ki i svedôstvo má od cêloga národa Židovskoga, opômenjeni od angela svétoga, ka bi tebé zváo vu svojo hižo, i poslüšao bi Bože rečí od tébe.

23Notri je pozové záto i dáo njim je stán. Te drügi dén je pa vö šô Peter ž njimi, i níki bratov od Joppe so tüdi ž njim šli.

24I drügi dén so prišli vu Cezário. Korneliuš je je pa čakao vküp prízvavši rodbino svojo i blížnje priátele.

25Prigôdilo se je pa, gda bi Peter notri šô, prôti njemi idôči Korneliuš, i spadnovši k nogám molo ga je.

26Peter ga je pa gori opravo govoréči: gori stani, i jas sem sám človek.

27I zgučávajôči si ž njim notri je šô, i najšao ji je dosta vküp správleni.

28I erkao njim je: ví znáte, kak nespodobno je môži Židovi se pridrüžiti, ali idti k lüdém z drügoga národa. Meni je pa Bôg pokázao, naj nikoga za občinskoga, ali nečístoga človeka ne právim.

29Záto brezi prôtiguča sem prišao pozváni. Pítam tak za kákše rêči volo ste poslali po méne.

30I Korneliuš erčé: od štrtoga dnéva notri do ete vöre sem bio na tešče, i okoli devéte vöre moléči vu hiži mojoj. I ovo eden mož je stano pred menom vu svetlom gvanti.

31I erčé: Korneliuš, poslüjhnjene so tvoje molitvi, i álmoštva tvoja so na spomínanje príšla pred Bogom.

32Pošli záto vu Joppo i prêk prizovi Šimona, kí se zové Peter. Té sálašije vu hiži Šimonovoj toga kožára pri môrji; kí pridôči, povej ti, ka ti je činiti.

33Preci sem zàto poslao k tebi; i tí si dobro včíno ka si prišao. Zdaj smo záto mí vsi pred Bogom nazôči, naj poslüšamo vsa, štera so tebi povêdana od Bogá.

34Teda Peter odpré vüsta i erčé: zaistino nahájam, ka je Bôg nej osôb prebirávec.

35Nego, vu vsákom národi kí se ga bojí i čini pravico, priéten njemi je.

36Ka se dostája te réči, štero je poslao sinom Izraelskim predgajôči mér po Jezuš Kristuši, té je vsej Gospôd.

37Ví znáte, ka za rêč se je zgôdilo po cêloj Judei, začéta od Galílee po krsti, šteroga je predgao Ivan.

38Jezuša od Názareta, kakda ga je namazao Bôg z Dühom svétim i z močjôv, kí okôli hodéči je dobro činio i zvráčo vse obládane od vrága; ár je Bôg bio ž njim.

39I mí smo svedocke vsega, štera je včíno vu držéli Židovskoj i v Jerušálemi, koga so vmôrili, povesivši ga na drêvo.

40Toga je Bôg zbüdo na trétji dén; i šteo je, naj se skáže.

41Nej vsemi lüdstvi, nego svedokom svojim naprê odebránim od Bogá, nám, kí smo ž njim jeli i pilí po gori stanenjê njegovom od mrtvi.

42I zapovedao nám je predgati lüdstvi i svedočiti, ka je on zrendelüvani od Bogá sodec žívi i mrtvi.

43Tomi vsi prorocke svedočijo, ka odpüščanje grêhov vzemejo po iméni njegovom vsi vervajôči vu njem.

44Ešče gda bi gúčao Peter rečí ete, spadno je Düh svéti na vse, kí so poslüšali eto rêč.

45I strsnoli so se, ki so bilí z obrizávanja verni, kíkoli so z Petrom prišli; kâ je i na pogane svétoga Dühá dár vö vlejáni.

46Ár so je čüli gučéče z jezikmi, i zvišávajôče Bogá. Teda je odgôvoro Peter:

47Jeli što more prepovedati vodô, naj se eti ne okrstijo, kí so Dühá svétoga vzéli, liki i mí?

48I zapovedao je, naj se okrstijo vu iméni Gospodnovom. Teda so ga prosíli, ka bi nikeliko dní pri njih ostano.

← Chapter 9 Jump to: Chapter 11 →