bible
ra
🌐 Language
English
Español
Français
Deutsch
Português
Italiano
Nederlands
Русский
中文
日本語
한국어
العربية
Türkçe
Tiếng Việt
ไทย
Indonesia
All Languages
Home
/
Slovenian
/
Slovenian (Prekmurska NZ and Psalmi (1928))
/
Mark 12
Mark 12
Slovenian (Prekmurska NZ and Psalmi (1928))
← Chapter 11
Jump to:
Chapter 1
Chapter 2
Chapter 3
Chapter 4
Chapter 5
Chapter 6
Chapter 7
Chapter 8
Chapter 9
Chapter 10
Chapter 11
Chapter 12
Chapter 13
Chapter 14
Chapter 15
Chapter 16
Chapter 13 →
1
I záčao njim je vu prílikaj gúčati: eden človek je gorice zasádo, i okôli je je zagrádo z plotom, i vkopao je pod preššo jamo, i pocimprao je tören i vö je je dáo delavcom i odíšao je na pôt.
2
I poslao je k delavcom vu vrêmeni brátve slugo, da bi od delavcov vzéo z sáda ti goríc.
3
Oni so ga pa príjali i zdrli, i odposlali so ga práznoga.
4
I pá je poslao k njim drügoga slugo; i tistoga so kamenüvajôči na glávi vrázili i odposlali so ga ošpotanoga.
5
I pá je drügoga poslao, i onoga so bujli; i vnôge drüge, z med koterimi so ništere zbili, ništere pa bujli.
6
Gda bi pa ešče ednoga lüblénoga svojega siná meo, poslao je i tistoga k njim obslêdnjim govoréči: zastôpijo se siná mojega.
7
Oni pa, ti delavci, so erkli med sebom: ete je öročník; hodte bujmo ga i naša bode ta öročína.
8
I zgrabivši ga, bujli so ga, i vö so ga vrgli z goríc.
9
Ka bode záto činio te gospôd ti goríc? Pride i pogübí te delavce i dá gorice drügim.
10
Nej ste etoga písma čteli? Kamen, šteroga so zavrgli zidárje, té je včinjen glávíč voglá.
11
Od Gospodna je včinjeno tô, i čüdno je vu očáj vaši.
12
I ískali so ga, ká bi ga príjali, i bojali so se lüdstva; ár so znali, kâ je proti njím tô priliko pravo; i niháli so ga, i odišli so.
13
I poslali so k njemi níke z Farizeušov i z Herodešovi slugov, kâ bi ga lovíli z rečjom.
14
Oni pa pridôči velíjo njemi: vučitel, známo, ka si istinski, i za nikoga ne máraš. Ár ne glédaš obráz lüdi, nego vu istini pôt Božo včíš. Jeli je slobodno dáčo casari dati, ali nej? dájmo jo, ali jo ne dájmo?
15
On pa znavši njihovo skazlívost erčé njim: ka me sküšávate? prineste mi eden sôd, naj ga vídim.
16
Oni so ga pa prinesli. I erčé njim: koga je ete kêp i napisek? Oni so njemi pa erkli: casarov.
17
I odgovoréči Jezuš erčé njim: dájte, štera so casarova, casari, i štera so Boža, Bôgi. I čüdivali so se nad njim.
18
I prido Sadduceuške k njemi, kí právijo ka nêga gori stanenjá; pítali so ga govoréči:
19
Vučitel, Môšeš nám je písao, kâ, či šteroga brat merjé i nihá ženo, i decé ne ostávi, naj vzeme brat njegov ženo njegovo, i pobüdi semen brati svojemi.
20
Sedem záto bratov je bilô; i te prvi je vzéo ženo i merjôči, nej je ostavo semena;
21
I te drüdi jo je vzéo i mr’ô je, i ni té je nej ostavo semena; i te trétjirávno tak.
22
I vzelô jo je vsê sedem, i nej so niháli semena; obslêdnjim vsê mrla je i ta žena.
23
Vu gori stánenjé záto, gda gori stánejo, šteroga z têh bode žena? ár jo je sedem melo za ženo.
24
I odgovoréči Jezuš erčé njim: za toga volo blôdite li, neznajôči písma, niti môči Bože?
25
Ár, gda od mrtvi gori stánejo, ne bodo se ženili, níti k možom dávale; nego bodo liki angelje vu Nebésaj.
26
Od ti mrtvi pa, kâ gorí stánejo, nej ste čteli vu knigaj Môšešovi od ščípka; kak je erkao k njemi Bôg govoréči: Ja sem Bôg Abrahámov, i Bog Ižákov, i Bôg Jakobov?
27
Nej je Bôg ti mrtvi, nego Bôg je ti žívi. Záto ví dosta blôdite.
28
I pristôpi eden z pisáčov, kí je je poslüšao, gda so se štükali, vidôči, kâ njim je dobro odgôvoro, pítao ga je: štera je ta prva vsê zapoved?
29
Jezuš njemi pa odgovorí: kâ je prva vsé zapoved; poslüšaj Izrael! Gospodin Bôg naš, je eden Gospôd.
30
I, lübi Gospodna Bogá tvojega z cêloga srcá tvojega, i z céle düše tvoje, i z cêle pámeti tvoje, i z cêle môči tvoje.
31
I ta drüga je k toj prispodobna: lübi bližnjega tvojega, kako samoga sebé. Vékše od eti drüge zapovedi nega.
32
I erčé njemi te pisáč: dobro, Vučitel, istino si erkao, kâ je eden Bôg, i nega drügoga zvün njega.
33
I lübiti ga z cêloga srcá i z cêle pámeti i z cêle düše i z cêle môči; i lübiti blížnjega, liki samoga sebé, je več od vsê goréči i ftišanja âldovov.
34
I Jezuš gda bi ga vido, ká je spametno odgôvoro, erkao njemi je: nej si daleč od králevstva Božega. I nišče ga je nej smeo več pítati.
35
I odgovoréči Jezuš erčé vučéči vu Cérkvi: ka právijo pisáčke, kâ je Kristuš Sin Dávidov?
36
Ár sám Dávid je erkao vu svétom Dühí: erkao je Gospôd Gospôdi mojemi: sedi si z dêsne moje, dokeč položim nepriátele tvoje na podnogáonico nôg tvoji.
37
Záto sám Dávid právi njega za Gospôda: i kakda je tak njegov Sin? I vse lüdstvo ga je rado poslüšalo.
38
I erčé njim vu včenjej svojem: varte se od pisáčov; kí ščéjo vu dugi süknjaj hoditi i poklánjanje meti na placáj.
39
I prêdnje stôce vu správiščaj, i prêdnje mesto pri večéraj.
40
Kí požérajo hiže vdovíc; i tô činíjo pod obrázom dúgi molítev. Tê vzemejo vêkšo sôdbo.
41
I sedéči Jezuš pred cérkevnov ladicov, da bi vido, kakda bi lüdstvo metalo pêneze vu to ladico; i vnôgi bogati vrgli so dosta.
42
I pridôča edna vdovica sirôta vrgla je dvá pêneza, kí je štrti tál ednoga krajcara.
43
I prizvajôči vučeníke svoje erčé njim: zaistino velim vám, kâ je eta sirôta vdovica od vsê, kí so metali, več vrgla vu ladico.
44
Ár so vsi z obilnosti svoje metali; eta je pa svojega siromaštva vsa, ká je mêla, notri vrgla, cêlo ceringo svojo.
← Chapter 11
Jump to:
Chapter 1
Chapter 2
Chapter 3
Chapter 4
Chapter 5
Chapter 6
Chapter 7
Chapter 8
Chapter 9
Chapter 10
Chapter 11
Chapter 12
Chapter 13
Chapter 14
Chapter 15
Chapter 16
Chapter 13 →
All chapters:
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16