bible
ra
🌐 Language
English
Español
Français
Deutsch
Português
Italiano
Nederlands
Русский
中文
日本語
한국어
العربية
Türkçe
Tiếng Việt
ไทย
Indonesia
All Languages
Home
/
Slovenian
/
Slovenian (JUB) 1990 (Jubilejni Prevod Nove Zaveze)
/
Acts 20
Acts 20
Slovenian (JUB) 1990 (Jubilejni Prevod Nove Zaveze)
← Chapter 19
Jump to:
Chapter 1
Chapter 2
Chapter 3
Chapter 4
Chapter 5
Chapter 6
Chapter 7
Chapter 8
Chapter 9
Chapter 10
Chapter 11
Chapter 12
Chapter 13
Chapter 14
Chapter 15
Chapter 16
Chapter 17
Chapter 18
Chapter 19
Chapter 20
Chapter 21
Chapter 22
Chapter 23
Chapter 24
Chapter 25
Chapter 26
Chapter 27
Chapter 28
Chapter 21 →
1
Ko se je nemir polegel, je Pavel sklical učence in jim spregovoril v spodbudo. Nato se je od njih poslovil in odpotoval v Makedonijo.
2
Potoval je skozi tiste kraje in z mnogimi besedami spodbujal vernike. Naposled je prišel v Grčijo
3
in tam je ostal tri mesece. Že je nameraval odpluti proti Siriji, tedaj pa so ga Judje zalezovali, zato je sklenil, da se vrne čez Makedonijo.
4
Spremljali so ga Sópater, Pirov sin iz Beróje, Aristárh in Sekúndus iz Tesaloníke, Gaj iz Derbe, Timótej, Tíhik in Trófim iz province Azije.
5
Ti so potovali pred nami in nas pričakali v Troádi.
6
Mi pa smo po prazniku opresnikov odpluli iz Filípov in čez pet dni prišli k njim v Troádo. Tam smo preživeli teden dni.
7
Ko smo se prvi dan v tednu zbrali k lomljenju kruha, jim je Pavel govoril. Ker je nameraval naslednji dan odpotovati, se je pogovor zavlekel do polnoči.
8
V gornji izbi, kjer smo bili zbrani, je gorelo veliko svetilk.
9
Na oknu je sedèl mladenič, po imenu Evtih, ki je med Pavlovim dolgim govorom trdnó zaspal. V spanju je padel s tretjega nadstropja, tako da so ga pobrali mrtvega.
10
Pavel je stopil dol, se sklonil nadenj, ga objel in rekel: »Ne delajte hrupa! Še je življenje v njem.«
11
Nato se je povzpel nazaj, lomil kruh, ga zaužil ter še dolgo govoril, vse dokler se ni zdanilo. Potem je odšel.
12
Fanta pa so pripeljali živega domov in to jim je bilo v nemajhno tolažbo.
13
Mi pa smo se vkrcali na ladjo in odpluli naprej v Asos. Tam smo nameravali vzeti na krov Pavla, kot je bil naročil; do tja je hotel iti peš.
14
Ko se je z nami sešel v Asosu, smo ga vzeli na krov in prišli v Mitiléno.
15
Naslednji dan smo odjadrali in pristali nasproti Híosu. Drugega dne smo se prepeljali na Sámos in dan pozneje prišli v Milét.
16
Pavel je sklenil pluti mimo Efeza, da se ne bi zamujal v provinci Aziji. Mudilo se mu je, da bi bil, če le mogoče, za binkoštni praznik v Jeruzalemu.
17
Iz Miléta je poslal sporočilo v Efez in poklical k sebi cerkvene starešine.
18
Ko so prišli, jim je rekel: »Dobro vam je znano, kako sem od prvega dne, ko sem stopil na tla province Azije, ves čas živel med vami.
19
Z vso ponižnostjo sem služil Gospodu, v solzah in preskušnjah, ko so me Judje zalezovali.
20
Ničesar vam nisem zamolčal, kar vam je v korist, ampak sem vam oznanjal in vas učil, javno in po vaših domovih.
21
Jude in Grke sem rotil, naj se spreobrnejo k Bogu in naj verujejo v našega Gospoda Jezusa.
22
In glejte, zdaj grem, zavezan Duhu, v Jeruzalem, in ne vem, kaj me bo tam doletelo.
23
Vem edinole, na kar me Sveti Duh v vseh mestih opominja, da me čakajo vezi in stiske.
24
Vendar mislim, da moje življenje ni omembe vredno, samo da dokončam svoj tek in dovršim službo, ki sem jo prejel od Gospoda Jezusa, da izpričam veselo oznanilo o božji milosti.
25
In glejte, hodil sem med vami in vam oznanjal kraljestvo, a zdaj vem, da me ne bo več videl nobeden izmed vas.
26
Zato vam današnji dan slovesno povem: če bo kateri pogubljen, ni moja krivda.
27
Ničesar nisem zamolčal, vso božjo voljo sem vam oznanil.
28
Pazíte nase in na vso čredo, kateri vas je Sveti Duh postavil za skrbnike, da bi pasli božjo Cerkev, ki si jo je bil pridobil s svojo krvjo.
29
Vem, da bodo po mojem odhodu prišli med vas grabežljivi volkovi, ki ne bodo prizanašali čredi.
30
Tudi iz vaših vrst bodo vstali možje, ki bodo s svojimi krivimi nauki potegnili učence za sabo.
31
Zato ostaníte budni in ne pozabíte, da tri leta noč in dan nisem nehal s solzami opominjati vsakega izmed vas!
32
Zdaj pa vas izročam Bogu in besedi njegove milosti. On ima moč, da vas izgradi in vam zagotovi dediščino med vsemi posvečenimi.
33
Od nikogar si nisem poželel srebra, zlata ali obleke.
34
Dobro veste, da so te roke prislužile vse, kar smo potrebovali jaz in moji spremljevalci.
35
Vsem sem vam dal zgled, kako moramo s trdim delom pomagati slabotnim in se spominjati besed Gospoda Jezusa, ki je rekel: ‘Večja sreča je dajati kakor prejemati.’«
36
Po teh besedah je pokleknil in vsi skupaj so molili.
37
Nastal je velik jok, vrgli so se Pavlu okrog vratu in ga v slovo poljubljali.
38
Še posebej so bili potrti ob njegovi besedi, da ga poslej ne bodo več videli. Nato so ga pospremili do ladje.
← Chapter 19
Jump to:
Chapter 1
Chapter 2
Chapter 3
Chapter 4
Chapter 5
Chapter 6
Chapter 7
Chapter 8
Chapter 9
Chapter 10
Chapter 11
Chapter 12
Chapter 13
Chapter 14
Chapter 15
Chapter 16
Chapter 17
Chapter 18
Chapter 19
Chapter 20
Chapter 21
Chapter 22
Chapter 23
Chapter 24
Chapter 25
Chapter 26
Chapter 27
Chapter 28
Chapter 21 →
All chapters:
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28