Acts 23

Slovenian (JUB) 1990 (Jubilejni Prevod Nove Zaveze)

← Chapter 22 Jump to: Chapter 24 →

1Pavel je uprl pogled v zbor starešin in rekel: »Bratje! Vse do današnjega dne sem živel pred Bogom s čisto vestjo.«

2Ob tem je véliki duhovnik Hananíja ukazal tistim, ki so stali zraven: »Udarite ga po ustih!«

3»Tebe bo Bog udaril, ti pobeljeni zid!« mu je rekel Pavel. »Tukaj sediš, da bi mi sodil po postavi, pa velevaš, naj me tolčejo mimo postave?«

4Tisti, ki so stali okrog njega, so mu rekli: »Vélikega duhovnika božjega psuješ?«

5Pavel je odvrnil: »Nisem vedel, bratje, da je véliki duhovnik. Zakaj pisano je: Voditelja svojega ljudstva ne boš sramotil!«

6Pavel je vedel, da so v zboru deloma saduceji, deloma farizeji, zato je zaklical: »Bratje! Jaz sem farizej, sin farizejev! Moral sem pred sodišče, ker upam v vstajenje od mrtvih!«

7Ob teh njegovih besedah se je vnel prepir med farizeji in saduceji in množica se je razcepila.

8Saduceji namreč trdijo, da ni vstajenja in ne angelov in duhov, farizeji pa vse to priznavajo.

9Nastalo je veliko vpitje. Nekaj pismoukov iz stranke farizejev je vstalo in odločno ugovarjalo: »Nič slabega ne najdemo na tem človeku. Kaj, če mu je govoril duh ali angel?«

10Prepir je postajal vse bolj vroč. Poveljnik se je zbal, da ne bi Pavla raztrgali. Zato je ukazal, naj pride oddelek vojakov. Ti so Pavla potegnili iz njihove srede in ga odgnali v vojašnico.

11Naslednjo noč je Gospod stopil k Pavlu in mu rekel: »Pogum! Kakor si pričal o meni v Jeruzalemu, tako boš moral pričati tudi v Rimu.«

12Ko se je zdanilo, so se Judje zbrali in se zakleli, da ne bodo ne jedli ne pili, dokler Pavla ne ubijejo.

13Več kot štirideset se jih je tako zaklelo.

14Odšli so k vélikim duhovnikom in starešinam in rekli: »Slovesno smo se zakleli, da ne bomo zaužili ničesar, dokler Pavla na ubijemo.

15Vi v soglasju z zborom starešin sporočite poveljniku, naj ga privede k vam, češ da bi radi njegov primer podrobneje raziskali. Mi pa smo pripravljeni, da ga ubijemo, še preden bo tukaj.«

16Sin Pavlove sestre pa je zvedel za ta naklep. Šel je in stopil v vojašnico in o tem obvestil Pavla.

17Pavel je poklical enega izmed stotnikov in mu rekel: »Odpelji tega fanta k poveljniku! Nekaj mu ima sporočiti.«

18Stotnik ga je vzel s sabo, ga peljal k poveljniku in rekel: »Jetnik Pavel me je poklical in prosil, naj tega fanta odpeljem k tebi, ker bi ti rad nekaj povedal.«

19Poveljnik je fanta prijel za roko, se z njim umaknil in ga na samem vprašal: »Kaj bi mi rad sporočil?«

20»Judje so se dogovorili,« je rekel, »da te poprosijo, naj bi jutri pripeljal Pavla pred zbor starešin, češ da bi radi podrobneje raziskali njegov primer.

21Nikar jim ne verjemi! V zasedi bo namreč prežalo več kot štirideset mož, ki so se zakleli, da ne bodo ne jedli ne pili, dokler ga ne ubijejo. Že so pripravljeni, samo na tvojo odločitev še čakajo.«

22Poveljnik je fantu naročil: »Nikomur ne povej, da si mi to sporočil!« Nato ga je odslovil.

23Nato je poklical dva stotnika in jima ukazal: »Pripravita dvesto vojakov, sedemdeset konjenikov in dvesto lahkooborožencev, da ob tretji nočni uri odrinejo v Cezaréjo!«

24Tudi konja naj pripravita, da bodo nanj posadili Pavla in ga varno spravili do cesarskega namestnika Feliksa.

25Zanj je napisal pismo s tole vsebino:

26»Klávdij Lízija spoštovanemu cesarskemu namestniku Feliksu pozdrav!

27Tega moža so Judje prijeli in nameravali ubiti. Zvedel sem, da je rimski državljan, zato sem z vojsko posegel vmes in ga rešil.

28Hotel sem ugotoviti, česa ga obtožujejo, zato sem ga dal pripeljati pred njihov zbor starešin.

29Odkril sem, da ga obtožujejo zaradi spornih vprašanj v svoji postavi, da pa obtožbe ne vsebujejo ničesar, za kar bi zaslužil smrt ali ječo.

30Ker sem bil obveščen, da mu strežejo po življenju, sem ga takoj poslal k tebi, hkrati pa sem tožnikom sporočil, da lahko zoper njega nastopijo pred tabo.«

31Vojaki so vzeli Pavla, kakor jim je bilo ukazano, in ga ponoči pripeljali do Antipatríde.

32Drugi dan so se vrnili v vojašnico, konjenike pa so pustili, da so odšli z njim naprej.

33Prispeli so v Cezaréjo, izročili pismo namestniku in tudi Pavla pripeljali predenj.

34Ta je pismo prebral in vprašal Pavla, iz katere province je. Ko je zvedel, da je iz Kilíkije,

35mu je rekel: »Zaslišal te bom, kadar pridejo tudi tvoji tožniki.« Nato je ukazal, naj ga imajo pod stražo v Heródovem dvorcu.

← Chapter 22 Jump to: Chapter 24 →