bible
ra
🌐 Language
English
Español
Français
Deutsch
Português
Italiano
Nederlands
Русский
中文
日本語
한국어
العربية
Türkçe
Tiếng Việt
ไทย
Indonesia
All Languages
Home
/
Slovenian
/
Slovenian (JUB) 1990 (Jubilejni Prevod Nove Zaveze)
/
Acts 27
Acts 27
Slovenian (JUB) 1990 (Jubilejni Prevod Nove Zaveze)
← Chapter 26
Jump to:
Chapter 1
Chapter 2
Chapter 3
Chapter 4
Chapter 5
Chapter 6
Chapter 7
Chapter 8
Chapter 9
Chapter 10
Chapter 11
Chapter 12
Chapter 13
Chapter 14
Chapter 15
Chapter 16
Chapter 17
Chapter 18
Chapter 19
Chapter 20
Chapter 21
Chapter 22
Chapter 23
Chapter 24
Chapter 25
Chapter 26
Chapter 27
Chapter 28
Chapter 28 →
1
Ko je bilo sklenjeno, da odplovemo v Italijo, so Pavla in nekaj drugih jetnikov izročili stotniku Júliju iz Avgustove čete.
2
Vkrcali smo se na ladjo iz Adramítija, ki je bila namenjena v kraje ob obali province Azije, in odpluli; spremljal nas je Aristárh, Makedonec iz Tesaloníke.
3
Drugi dan smo pristali v Sídonu. Júlij je s Pavlom človeško ravnal; dovolil mu je, da obišče prijatelje in ti so poskrbeli zanj.
4
Ko smo odrinili od tam, smo pluli za Ciprom, kamor so nas gnali neugodni vetrovi.
5
Prejadrali smo morje ob Kilíkiji in Pamfíliji in prispeli v Miro v Líkiji.
6
Tam je stotnik našel ladjo, ki je plula iz Aleksandríje v Italijo, in nas vkrcal nanjo.
7
Pluli smo zelo počasi in potrebovali precéj dni, tako da smo komaj prispeli do bližine Knida. Ker nam je veter nagajal, smo jadrali za Kreto mimo Salmóne.
8
Z veliko muko smo pluli vzdolž otoka, dokler nismo prispeli v kraj, ki se imenuje Dobri Pristani, nedaleč od mesta Lasáje.
9
Zgubili smo precéj časa in plovba je postajala čedalje bolj nevarna, saj so že minili postni dnevi. Zato je Pavel svaril
10
in govoril: »Možje, vidim, da bo plovba nevarna in pogubna ne samo za tovor in za ladjo, ampak tudi za naše življenje.«
11
Toda stotnik je bolj zaupal krmarju in ladijskemu lastniku kakor Pavlovim besedam.
12
In ker pristanišče ni bilo primerno za prezimovanje, je večina sklenila, da odplujemo naprej, da bi po možnosti dospeli do Fojniksa in tam prezimili. To je pristanišče na Kreti, odprto proti jugozahodu in severozahodu.
13
Začel je pihljati rahel južni veter in mislili so že, da se jim je načrt posrečil: dvignili so sidra in pluli naprej blizu obale Krete.
14
Toda kmalu je od otoka planil orkanski veter, ki se imenuje evrakílon.
15
Potegnil je ladjo s seboj, da ni mogla več držati smeri, in predali smo se vetru, kamor nas je nosil.
16
Neslo nas je mimo otočka, ki se imenuje Kávda; tam smo s skrajnimi napori komaj obvladovali pomožni čoln.
17
Mornarji so ga dvignili, nato so ladjo zavarovali tako, da so jo vso opasali z vrvmi. Ker so se bali, da jih bo zaneslo v Sirto, so spustili zavorno sidro in se tako vozili naprej.
18
Ker nas je vihar silovito premetaval, so naslednji dan začeli z ladje odmetavati tovor,
19
tretji dan pa so s krova sami od sebe odvrgli ladijsko opremo.
20
Več dni ni bilo videti ne sonca ne zvezd in divje neurje ni pojenjalo. In tako nam je izginjalo vsako upanje na rešitev.
21
Že dolgo nam ni nobena jed več teknila. Tedaj je Pavel stopil mednje in jim rekel: »Morali bi me poslušati, možje, in se ne bi smeli oddaljiti od Krete: tako bi si bili prihranili to nezgodo in škodo.
22
A zdaj vas spodbujam, bodite pogumni! Nobeden izmed vas ne bo izgubil življenja, samo ladja bo šla v izgubo.
23
Zakaj nocoj je stopil k meni angel Boga, ki mu pripadam in služim,
24
in mi je rekel: ‘Ne boj se, Pavel! Pred cesarja moraš stopiti in glej, Bog ti poklanja življenje vseh, ki so s tabo na ladji!’
25
Zato bodite pogumni, možje! Zaupam v Boga, da bo tako, kakor mi je bilo rečeno.
26
Mora nas zanesti na kak otok.«
27
Bila je že štirinajsta noč, odkar nas je premetavalo po Adriji. Okrog polnoči se je mornarjem zazdelo, da se bliža kopnina.
28
Spustili so grezilo in namerili petnajst sežnjev.
29
Bali so se, da ne bi zadeli ob kak oster greben, zato so s krme vrgli štiri sidra in željno čakali, da bi se zdanilo.
30
Mornarji so nato poskušali pobegniti z ladje: spustili so v morje pomožni čoln s pretvezo, da nameravajo vreči sidra tudi s premca.
31
Tedaj je Pavel rekel stotniku in vojakom: »Če ti ne ostanejo na krovu, za vas ni več rešitve.«
32
Zato so vojaki posekali vrvi pomožnega čolna in pustili, da ga je odneslo.
33
Preden se je začelo daniti, je Pavel vsem prigovarjal, naj kaj zaužijejo. Govoril je: »Danes je že štirinajsti dan, odkar čakate brez jedi in se ne dotaknete hrane.
34
Zato vas prosim, zaužijte kaj: to je vaša rešitev! Nikomur od vas se ne bo las izgubil z glave.«
35
Po teh besedah je vzel kruh, se vpričo vseh zahvalil Bogu, ga razlomil in začel jesti.
36
Vsem se je vrnil pogum, tako da so tudi sami segli po hrani.
37
Na ladji nas je bilo vsega dvesto šestinsedemdeset.
38
Ko so se dosita najedli, so začeli metati žito v morje, da bi bila ladja lažja.
39
Ko se je zdanilo, niso prepoznali kopnine. Zagledali so zaliv z nizkim obrežjem; preudarjali so, ali bi mogli ladjo spraviti tja.
40
Na obeh straneh so odvezali sidra in jih pustili v morju. Obenem so zrahljali vrvi pri krmilih ter razpeli prednje jadro in se z vetrom, ki je pihal, usmerili proti obrežju.
41
Toda naleteli so na greben, tako da je ladja nasedla: premec se je zagozdil in ostal nepremičen, krma pa se je začela lomiti pod silo valov.
42
Vojaki so sklenili jetnike pobiti, da ne bi kateri odplaval proč in pobegnil.
43
Stotnik pa je hotel rešiti Pavla, zato jim je preprečil njihov naklep. Ukazal je, naj se najprej poženejo v vodo vsi, ki znajo plavati, in odidejo na suho.
44
Drugi pa naj odrinejo na deskah ali na ladijskih razbitinah. In tako se je zgodilo, da so se vsi rešili na kopno.
← Chapter 26
Jump to:
Chapter 1
Chapter 2
Chapter 3
Chapter 4
Chapter 5
Chapter 6
Chapter 7
Chapter 8
Chapter 9
Chapter 10
Chapter 11
Chapter 12
Chapter 13
Chapter 14
Chapter 15
Chapter 16
Chapter 17
Chapter 18
Chapter 19
Chapter 20
Chapter 21
Chapter 22
Chapter 23
Chapter 24
Chapter 25
Chapter 26
Chapter 27
Chapter 28
Chapter 28 →
All chapters:
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28