Mark 12

Slovenian (ZNZ) 2014 (Živa Nova Zaveza)

← Chapter 11 Jump to: Chapter 13 →

1Ko je Jezus govoril ljudstvu, je pogosto uporabljal prispodobe. Povedal je naslednjo zgodbo: “Neki človek je zasadil vinograd, ogradil ga je, vanj je postavil stiskalnico za grozdje in stražni stolp. Potem ga je dal v najem in odpotoval v tujino.

2Ob času trgatve je naročil nekemu človeku, naj zbere dogovorjeni del pridelka.

3Najemniki pa mu tega niso hoteli dati, temveč so ga pretepli in spodili.

4Potem je lastnik poslal drugega človeka. Tudi tega so ozmerjali in pretepli do krvi.

5Tretjega, ki ga je poslal, so ubili. Vedno znova je lastnik poskušal dobiti svoj del pridelka. Toda vse, ki so prišli, da bi zbrali pridelek, so pretepli ali pa celo ubili.

6Preostal je samo še eden: njegov edini sin, ki ga je imel zelo rad. Na koncu je poslal njega. ‘Njemu si ne bodo upali storiti kaj žalega,’ si je mislil.

7Najemniki pa so se zedinili: ‘Zdaj prihaja dedič! Če njega ubijemo, bo vinograd končno naša last.’

8Zato so ga zgrabili, pretepli so ga do smrti ter ga vrgli iz vinograda.

9Kaj mislite, da bo zdaj storil lastnik vinograda? Prišel bo sam, pomoril bo najemnike in vinograd dal v najem drugim.

10Ali niste brali v Pismu: ‘Kamen, ki so ga zidarji vrgli proč, ker so smatrali, da je neuporaben, je zdaj postal temeljni kamen.

11To, kar ste smatrali, da je nemogoče, dela Bog pred vašimi očmi.’ ”

12Veliki duhovniki, verski učitelji in voditelji ljudstva bi Jezusa najraje takoj zgrabili. Razumeli so, da je govoril o njih in da so bili oni najemniki v vinogradu, o katerih je Jezus pripovedoval v svoji zgodbi. Toda niso se mu upali približati, ker so se bali ljudstva. Pustili so ga pri miru in odšli.

13Potem so poslali nekatere farizeje in nekaj pristašev kralja Heroda k Jezusu, ker so upali, da ga bodo lahko zvabili v past.

14“Gospod,” so rekli zelo pobožno, “vemo, da se boriš samo za resnico. Ne sprašuješ, kaj je po volji ljudem, temveč naravnost poveš, kako naj bi živeli po Božji volji. Zato nam povej, če je po Božji volji, da dajemo rimskemu cesarju davek? Ali naj ga plačujemo ali ne?”

15Jezus je videl njihovo hinavščino in jim je rekel: “Zakaj mi nastavljate past? Pokažite mi kovanec!”

16Dali so mu rimski denar. Vprašal jih je: “Čigav lik in ime je vtisnjeno na kovancu?” Odgovorili so: “To je cesarjev lik in njegovo ime!”

17“Dajte potem cesarju, kar mu pripada, Bogu pa tisto, kar je njegovega!” Vsi, ki so to slišali, so se zelo začudili. Takega odgovora niso pričakovali.

18Pozneje so prišli k Jezusu saduceji. Ti ljudje so verjeli, da ni vstajenja mrtvih. Rekli so mu:

19“Gospod, Mojzes nam je v zakonu naročil: ‘ Če umre mož, ki je bil poročen, brez otrok, naj se njegov brat poroči z vdovo in prvi otrok naj nosi ime umrlega. ’

20Bilo je sedem bratov. Prvi je umrl in ni imel naslednika.

21Potem se je drugi brat poročil z vdovo. Tudi ta je umrl brez otrok in naslednji brat jo je vzel za ženo.

22Tako je šlo dalje, dokler žena ni bila poročena z vsemi sedmimi in ni dobila otroka. Na koncu je umrla tudi žena.

23Čigava žena bo ob vstajenju mrtvih? Vseh sedem bratov je bilo namreč poročenih z njo.”

24Jezus jim je odgovoril: “Motite se, ker so vaše predpostavke, iz katerih izhajate, napačne. Ne poznate niti Svetega pisma niti Božje moči.

25Ko mrtvi vstanejo, se ne bodo ženili ali možile, ampak bodo kot nebeški angeli.

26Glede vstajenja pa je takole: Ali niste brali, kako je Bog rekel Mojzesu iz gorečega grma: ‘ Jaz sem Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov ’?

27Bog je torej rekel Mojzesu, da so ti ljudje, čeprav so mrtvi že več sto let, (op. prev.) še kako živi. Kajti on ne bi rekel: ‘Jaz sem Bog tistih, ki so pomrli in jih več ni!’ Zelo se motite!”

28Neki verski učitelj, ki je stal blizu in poslušal Jezusov pogovor s saduceji, je menil, da jim je odgovoril zelo dobro. Zato ga je vprašal: “Katera zapoved je najpomembnejša od vseh?”

29Jezus je odgovoril: “Naslednja je najpomembnejša zapoved: ‘ Poslušaj Izrael! Bog je edini Gospod. Poleg njega ni drugega boga ’.

30‘ Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, iz vse duše in z vsem razumom.’

31Prav tako pomembna je druga zapoved: ‘Ljubi bližnjega, kakor ljubiš samega sebe!’ ”

32Na to je verski učitelj dejal: “Gospod, prav imaš. Samo eden je Bog in ni drugega boga razen njega.

33Njega naj bi ljubili z vsem srcem in z vso močjo. In tudi bližnjega naj bi ljubili kakor samega sebe. To je več kot vse žrtve, ki bi jih lahko prinesli Bogu.”

34Jezus je videl, da ga ta človek razume. Zato mu je rekel: “Nisi daleč od Božjega kraljestva.” Potem mu nihče več ni upal postavljati vprašanj.

35Ko je Jezus pozneje govoril v templju, je postavil tole vprašanje: “Kako morejo vaši verski učitelji misliti, da je Kristus potomec kralja Davida?

36David je sam pod vplivom Svetega Duha rekel: ‘Bog je dejal mojemu Gospodu: sedi na častno mesto na moji desni strani, dokler ne storim, da ti bodo vsi sovražniki pokorni.’

37Če torej David imenuje Kristusa svojega ‘Gospoda’, kako more Kristus potem biti njegov ‘sin’?” Vsi v templju so ga napeto poslušali.

38Jezus jim je govoril še dalje: “Pazite se verskih učiteljev! Oni radi hodijo v oblekah bogatašev in učenih ljudi in pričakujejo, da jih bodo na cesti vsi spoštljivo pozdravljali.

39Na bogoslužju v sinagogi hočejo sedeti v prvi vrsti in na vseh svečanostih hočejo sedeti na častnih mestih.

40Ne sramujejo se, ko si pohlepno prisvajajo imetje vdov; da pa bi to prikrili, kažejo svojo pobožnost tako, da molijo dolge molitve na javnih mestih. Neusmiljeno jih bo zadela Božja kazen.”

41Zdaj je Jezus sedel v bližino tempeljske zakladnice ter je opazoval ljudi, ki so vanjo metali svoje darove. Mnogi bogataši so dajali velike vsote.

42Potem pa je prišla revna vdova in je vrgla dva majhna kovanca v zakladnico.

43Jezus je poklical k sebi učence in jim dejal: “Ta uboga vdova je dala več kot vsi drugi.

44Bogataši so dali samo del svojega izobilja, ta žena pa je žrtvovala vse, kar je imela.”

← Chapter 11 Jump to: Chapter 13 →