bible
ra
🌐 Language
English
Español
Français
Deutsch
Português
Italiano
Nederlands
Русский
中文
日本語
한국어
العربية
Türkçe
Tiếng Việt
ไทย
Indonesia
All Languages
Home
/
Slovenian
/
Slovenian (ZNZ) 2014 (Živa Nova Zaveza)
/
Mark 6
Mark 6
Slovenian (ZNZ) 2014 (Živa Nova Zaveza)
← Chapter 5
Jump to:
Chapter 1
Chapter 2
Chapter 3
Chapter 4
Chapter 5
Chapter 6
Chapter 7
Chapter 8
Chapter 9
Chapter 10
Chapter 11
Chapter 12
Chapter 13
Chapter 14
Chapter 15
Chapter 16
Chapter 7 →
1
Kmalu nato je Jezus zapustil to okolico in se z učenci vrnil v svoje domače mesto Nazaret.
2
V soboto je odšel v sinagogo, da bi tam učil. Ljudje, ki so ga poslušali, so se čudili in spraševali: “Kako je kaj takega le mogoče? Od kod mu ta modrost? Kdo mu daje moč za vsa ta dejanja?
3
Saj je samo tesar, Marijin sin. Njegove brate poznamo: Jakoba, Jozeja, Judo in Simona. Tudi njegove sestre prebivajo tu pri nas. Vsi so povprečni ljudje, tako kot tudi mi.” Jezili so se nanj.
4
Potem jim je Jezus rekel: “Nikjer ne velja prerok manj kot v svoji domovini, pri svojih sorodnikih in v svoji družini.”
5
Ker ljudje v Nazaretu niso verjeli v Jezusa, je lahko pomagal le nekaterim bolnikom. Na te je položil roke in jih ozdravil.
6
Čudil se je, da ga je večina v svoji neveri zavrgla. Odšel je v druge vasi in vsepovsod je govoril ljudem.
7
Jezus je poklical svojih dvanajst učencev k sebi. Po dva in dva naj bi se podala na pot. Prehodili naj bi vso deželo. Pooblastil jih je, da izganjajo hudobne duhove.
8
Jezus jim je zapovedal, da ničesar ne jemljejo s seboj razen popotne palice. Povsem naj bi bili odvisni od Boga, niti hrane, niti torbe in denarja naj ne bi imeli pri sebi.
9
Obuti v sandale in celo brez dodatne obleke, da bi se lahko preoblekli, naj bi krenili na pot.
10
“Kadar pridete v kako hišo,” je dodal, “ostanite tam, dokler ne greste dalje.
11
Če vas kjerkoli ne bi hoteli sprejeti in poslušati vašega sporočila, krenite dalje in se ne menite več za te ljudi. Nekega dne bodo morali dati odgovor za to, kar so storili.”
12
Potem so učenci odšli in so pozivali ljudi: “Spremenite način življenja! Obrnite se k Bogu!”
13
Tiste, ki so jim gospodovali hudobni duhovi, so osvobodili in mnoge bolnike so mazilili z oljem. Bolniki pa so ozdravljali.
14
Ljudje so povsod pripovedovali o Jezusu in o njegovih delih. Tudi kralj Herod je slišal o tem. Nekateri so govorili: “Janez Krstnik je vstal od mrtvih. Zato dela take čudeže.”
15
Drugi so menili: “On je prerok Elija.” Nekateri so spet trdili: “Prerok je, kakršne je Bog včasih pošiljal.”
16
Herod pa se je bal, ker je mislil: “Janez, ki sem ga dal obglaviti, je oživel.”
17
Herod je namreč dal Janeza zapreti v ječo in vkleniti v verige, ker je njegova žena Herodiada to želela. Ona je bila pravzaprav žena njegovega brata Filipa.
18
Janez je kralja opomnil: “Ni prav, da se poročiš z ženo svojega brata.”
19
Zato ga je Herodiada sovražila. Hotela je, da bi ga umorili, toda Herod v to ni privolil.
20
Bal se je namreč Janeza, ker je vedel, da je pobožen in svet mož. Sicer je Janeza dal zapreti v ječo, vendar ga je rad poslušal, čeprav so ga njegove besede vznemirjale.
21
Končno je prišel Herodiadin trenutek. Herod je povabil na praznovanje svojega rojstnega dneva dvorjane, oficirje in druge vodilne osebnosti pokrajine Galileje.
22
Na svečanosti je plesala Herodiadina hči. Herod in njegovi gostje so bili navdušeni. Kralj ji je dejal: “Povej, česa si želiš in dam ti.
23
Prisegam, da ti dam, česarkoli si zaželiš, tudi če bi bilo do polovice kraljestva.”
24
Šla je k materi: “Kaj naj si zaželim od kralja?” “Zahtevaj, da obglavi Janeza Krstnika!” je odgovorila mati.
25
Nato je dejala hči kralju: “Hočem, da mi takoj prinesejo v skledi glavo Janeza Krstnika!”
26
Kralj je onemel. Ker pa je dal obljubo pred vsemi gosti in se ni hotel osramotiti, ni mogel odkloniti prošnje.
27
Tako je zapovedal, naj umorijo Janeza. Rabelj mu je odsekal glavo
28
in jo prinesel na krožniku. Dekle pa jo je dalo materi.
29
Ko so Janezovi učenci to izvedeli, so vzeli njegovo telo in ga pokopali.
30
Učenci so se vrnili k Jezusu ter so pripovedovali o vsem, kar so storili in o čemer so govorili ljudem na svojem potovanju.
31
“Umaknite se na samotno in tiho mesto!” jim je naročil Jezus. “Potreben vam je počitek!” Tu je bilo namreč toliko ljudi, da še jesti niso imeli časa.
32
Zato so se odpeljali s čolnom na samoten kraj.
33
Ljudje so to opazili. Iz vseh vasi so se odpravili tja. Tako so pohiteli, da so dospeli še prej kot Jezus in njegovi učenci.
34
Ko je Jezus stopil iz čolna in je videl veliko množico, jih ni poslal na njihove domove, ker so se mu smilili; bili so kot čreda ovac brez pastirja. Vzel si je dovolj časa, da bi jim razlagal Božjo novico.
35
[35-36] Proti večeru so prišli k njemu učenci in dejali: “Kmalu se bo stemnilo. Razpusti ljudstvo, da odide v vasi ali na kmetije v okolici, kjer si lahko kupijo hrano.”
37
Toda Jezus jim je odgovoril: “Vi jim dajte hrane!” “Kaj pa naj jim damo?” so začudeno vprašali učenci. “Stalo bi nas celo premoženje, če bi hoteli nahraniti vse.”
38
“Koliko kruha imate pri sebi?” se je pozanimal Jezus. “Poglejte!” Kmalu so se vrnili in poročali: “Imamo pet hlebov in dve ribi!”
39
Jezus jim je naročil, da rečejo množici, naj posedejo v skupinah po travi.
40
Posedli so v skupinah po petdeset do sto ljudi.
41
Zdaj je Jezus vzel pet hlebov in dve ribi, dvignil pogled k nebu in se za vse to zahvalil. Razdelil je kruh učencem, oni pa so ga delili množici. Prav tako je storil tudi z ribama.
42
Vsi so se najedli,
43
učenci pa so pobrali še dvanajst košar ostankov.
44
Jedlo je kakih pet tisoč mož.
45
Takoj nato je Jezus zapovedal učencem, naj se vkrcajo v čoln in se odpeljejo čez jezero v Betsajdo. Sam pa je še ostal, da bi razpustil množico.
46
Končno je ostal Jezus sam. Povzpel se je na goro, da bi molil.
47
Ko se je znočilo, so bili učenci daleč na jezeru.
48
Jezus je opazil, da le s težavo veslajo, ker je pihal močan veter. Okrog četrte ure zjutraj jim je prišel nasproti po vodi. Hotel se jim je pridružiti.
49
Ko so učenci videli, da hodi po vodi, so prestrašeni začeli kričati, kajti mislili so, da je duh.
50
Vsi so ga namreč videli in so se na smrt prestrašili. Jezus jih je nagovoril: “Ne bojte se! Saj sem vendar jaz!”
51
Stopil je k njim v čoln in takoj se je pomiril vihar. Učenci pa so bili prestrašeni in niso vedeli, kaj naj mislijo.
52
Še vedno jim ni bilo jasno, kdo je Jezus, čeprav so bili prisotni, ko je storil čudež s kruhom dan poprej. Za njih je ostal nerešljiva uganka.
53
Ko so se prepeljali čez jezero, so prišli v Genezaret.
54
Zapustili so čoln in ljudje so takoj prepoznali Jezusa.
55
Od vsepovsod so prinašali bolnike na nosilih in posteljah.
56
Kamorkoli je prišel, v vasi, mesta ali na kmetije, so nosili ljudi na trge in ceste. Bolniki so ga prosili, da bi se smeli dotakniti vsaj njegove obleke. Vsak, kdor je to storil, je ozdravel.
← Chapter 5
Jump to:
Chapter 1
Chapter 2
Chapter 3
Chapter 4
Chapter 5
Chapter 6
Chapter 7
Chapter 8
Chapter 9
Chapter 10
Chapter 11
Chapter 12
Chapter 13
Chapter 14
Chapter 15
Chapter 16
Chapter 7 →
All chapters:
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16