Genesis 31

Slovenian EKU

← Chapter 30 Jump to: Chapter 32 →

1Tedaj je slišal besede Labanovih sinov: »Jakob je vse pobral, kar je imel naš oče, in iz tega, kar je bilo našega očeta, si je pridobil vse to bogastvo.«

2Jakob je tudi z Labanovega obraza bral, da ni bil proti njemu tak kakor poprej.

3Tedaj je Gospod rekel Jakobu: »Vrni se v deželo svojih očetov in k svoji rodovini! Jaz bom s teboj!«

4Nato je dal Jakob poklicati Rahelo in Lijo na polje k drobnici.

5Rekel jima je: »Berem z obraza vajinega očeta, da ni proti meni tak kakor poprej, četudi je bil Bog mojega očeta z menoj.

6Vidve sami pa vesta, da sem vajinemu očetu služil z vso močjo.

7A vajin oče me je varal in desetkrat spremenil moje plačilo. Bog pa ni pripustil, da bi mi bil škodoval.

8Če je tako rekel: ‚Pisani bodo tvoje plačilo,‘ je vsa drobnica dobivala pisane mladiče. Če pa je rekel: ‚Progasti bodo tvoje plačilo,‘ je vsa drobnica dobivala progaste mladiče.

9Tako je Bog odvzel živino vajinega očeta in jo dal meni.

10Ob času namreč, ko se mrka drobnica, sem povzdignil oči in videl v sanjah in glej, samci, ki so skakali na drobnico, so bili progasti, pisani in lisasti.

11In angel božji mi je rekel v sanjah: ‚Jakob!‘ Rekel sem: ‚Tukaj sem.‘

12In je rekel: ‚Vzdigni oči in poglej, da so vsi samci, ki skačejo na drobnico, progasti, pisani in lisasti; kajti videl sem vse, kar ti je storil Laban.

13Jaz sem Bog iz Betela, kjer si pomazilil spomenik in kjer si mi storil obljubo. Zdaj torej vstani, pojdi iz te dežele in se vrni v deželo svoje rodovine!‘«

14Rahela in Lija sta mu odgovorili: »Ali imava še delež in dediščino v očetovi hiši?

15Ali naju ni imel za tujki? Saj naju je prodal in tudi použil izkupiček za naju.

16Kajti vse bogastvo, ki ga je odtegnil Bog najinemu očetu, je najino in najinih otrok. Stori torej zdaj vse, kar ti je Bog zapovedal!«

17Jakob se je tedaj vzdignil in posadil otroke in ženi na kamele

18in odgnal vso svojo živino z vsem imetjem, ki ga je pridobil, živino, ki si jo je pridobil v last v Padanaramu, da bi šel k očetu Izaku v kanaansko deželo.

19Ko pa je Laban odšel svojo drobnico strič, je Rahela očetu ukradla domače malike.

20A Jakob je prevaral Aramejca Labana, ker mu ni dal niti slutiti, da hoče ubežati.

21In pobegnil je z vsem, kar je imel. Vzdignil se je ter prekoračil reko in se namenil proti gorovju Galaadu.

22Tretji dan pa so Labanu naznanili, da je Jakob pobegnil.

23Tedaj je vzel svoje brate s seboj ter hitel za njim sedem dni hoda in ga dohitel v gorovju Galaadu.

24Bog pa je prišel k Aramejcu Labanu ponoči v sanjah in mu rekel: »Varuj se z Jakobom govoriti hudo namesto iz dobrega!«

25Ko je torej Laban došel Jakoba, je Jakob svoj šotor postavil v gorovju. Tudi Laban ga je postavil z brati v gorovju Galaadu.

26Tedaj je rekel Laban Jakobu: »Kaj si storil, da si me prevaral in odvedel moji hčeri kakor vojni ujetnici?

27Zakaj si na skrivnem pobegnil in me okradel? Nisi mi naznanil, da bi te spremil z radostjo in s pesmimi, z bobni in s harfami.

28In nisi mi pustil poljubiti mojih sinov in mojih hčerá! Tokrat si nespametno ravnal.

29V moji moči bi bilo, da bi ravnal z vami hudo. Toda Bog vašega očeta mi je preteklo noč rekel: ‚Varuj se z Jakobom govoriti hudo namesto iz dobrega!‘

30Zdaj pa, ko si že šel, ker si silno hrepenel po očetovi hiši, zakaj si ukradel moje bogove?«

31Jakob je Labanu odgovoril: »Bal sem se, ker sem mislil, da bi mi odvzel svoji hčeri.

32Pri komer pa najdeš svoje bogove, naj ne ostane pri življenju. Preišči pred najinimi brati, kaj je pri meni tvojega, in si vzemi!« Jakob namreč ni vedel, da jih je Rahela ukradla.

33Nato je šel Laban v Jakobov šotor in v Lijin šotor in v šotor obeh dekel, a jih ni našel. Stopil je iz Lijinega šotora in šel v Rahelin šotor.

34Rahela pa je prej vzela malike, jih dejala v kamelino sedlo in nanje sedla. Laban je preiskal ves šotor, a jih ni našel.

35Potem je rekla očetu: »Ne bodi nevoljen, gospod, da ne morem pred teboj vstati, ker se mi godi po ženski navadi!« Tako je iskal, a ni našel malikov.

36Tedaj se je Jakob razsrdil in se pričkal z Labanom. Jakob je začel govoriti in rekel Labanu: »Kaj je moja krivda, kaj je moj greh, da me z jezo zasleduješ?

37Ko si pretaknil vse moje reči, kaj si našel od vseh reči svoje hiše? Položil sem pred moje brate in tvoje brate, da razsodijo med nama!

38Že dvajset let sem bil pri tebi: tvoje ovce in tvoje koze niso izvrgle in ovnov tvoje drobnice nisem jedel.

39Od zveri raztrganega nisem prinašal k tebi; sam sem poravnal škodo. Od mene si terjal, pa naj mi je bilo ukradeno podnevi ali ponoči.

40Podnevi me je morila vročina in ponoči mraz in spanje je bežalo od mojih oči.

41Dvajset let sem bil v tvoji hiši; štirinajst let sem ti služil za tvoji dve hčeri in šest let za tvojo drobnico, a si mi desetkrat spremenil plačilo.

42Ko bi ne bil zame Bog mojega očeta, Bog Abrahamov in ki se ga boji Izak, dà, praznega bi me zdaj odpustil. Bog pa je videl mojo bedo in trud mojih rok ter v pretekli noči razsodil.«

43Laban pa je Jakobu odgovoril: »Moji sta hčeri, moji so otroci in moja je drobnica in vse, kar vidiš, je moje. Kaj naj pa danes storim tema hčerama ali njunim otrokom, ki sta jih rodili?

44Zdaj torej pridi, skleniva zavezo, jaz in ti, da bo priča med menoj in teboj!«

45Jakob je torej vzel kamen in ga postavil za spomenik.

46In Jakob je rekel bratom: »Naberite kamenja!« Tedaj so vzeli kamenje in naredili kup. Potem so jedli tam na kupu.

47Laban ga je imenoval Jegarsahaduta, Jakob pa ga je imenoval Galaad.

48In Laban je rekel: »Ta kup je danes priča med menoj in teboj.« Zato mu je dal ime Galaad

49in Masfa, ker je rekel: »Naj straži Gospod med menoj in teboj, ko se bova ločila drug od drugega.

50Če bi z mojima hčerama grdo ravnal ali vzel še druge žene poleg mojih hčerá, pomisli, četudi nobenega človeka ni pri naju, da je Bog priča med menoj in teboj!«

51Dalje je rekel Laban Jakobu: »Glej ta kup in glej ta spomenik, ki sem ga postavil med menoj in teboj!

52Priča naj bo ta kup in priča spomenik: niti jaz ne smem iti čez ta kup k tebi, niti ti ne smeš čez ta kup in ta spomenik k meni s hudim namenom.

53Bog Abrahamov in Bog Nahorjev – Bog njunih očetov – naj sodi med nama.« In Jakob je prisegel pri Bogu, ki se ga boji njegov oče Izak.

54Potem je Jakob daroval na gori klavno daritev in povabil svoje brate k pojedini. Tako so jedli in prenočili na gori.

← Chapter 30 Jump to: Chapter 32 →