bible
ra
🌐 Language
English
Español
Français
Deutsch
Português
Italiano
Nederlands
Русский
中文
日本語
한국어
العربية
Türkçe
Tiếng Việt
ไทย
Indonesia
All Languages
Home
/
Slovenian
/
Slovenian EKU
/
Job 2
Job 2
Slovenian EKU
← Chapter 1
Jump to:
Chapter 1
Chapter 2
Chapter 3
Chapter 4
Chapter 5
Chapter 6
Chapter 7
Chapter 8
Chapter 9
Chapter 10
Chapter 11
Chapter 12
Chapter 13
Chapter 14
Chapter 15
Chapter 16
Chapter 17
Chapter 18
Chapter 19
Chapter 20
Chapter 21
Chapter 22
Chapter 23
Chapter 24
Chapter 25
Chapter 26
Chapter 27
Chapter 28
Chapter 29
Chapter 30
Chapter 31
Chapter 32
Chapter 33
Chapter 34
Chapter 35
Chapter 36
Chapter 37
Chapter 38
Chapter 39
Chapter 40
Chapter 41
Chapter 42
Chapter 3 →
1
In zgodilo se je nekega dne, da so prišli sinovi božji in stopili pred Gospoda; tudi satan je prišel med njimi in stopil pred Gospoda.
2
Gospod je rekel satanu: »Od kod prihajaš?« Satan je odgovoril Gospodu in rekel: »Potikal sem se po zemlji in se sprehajal po njej.«
3
In Gospod je rekel satanu: »Ali si opazil mojega služabnika Joba? Ni mu enakega na zemlji. Mož je brezgrajen in pravičen, boji se Boga in se vzdržuje hudega. Še vedno je utrjen v svoji pobožnosti. Ti pa si me zaman nadražil zoper njega, da bi ga uničil.«
4
Satan je odgovoril Gospodu in rekel: »Koža za kožo, človek da za svoje življenje vse, kar ima.
5
Toda stegni le svojo roko in se dotakni njegove kosti in njegovega mesa, resnično, v obraz te bo preklinjal!«
6
Gospod je rekel satanu: »Glej, v tvoji roki bodi, le življenje mu ohrani!«
7
In satan je odšel izpred Gospodovega obličja in udaril Joba z nevarnim uljesom od podplatov njegovih nog do temena.
8
Ta si je vzel črepinjo, da se je strgal z njo; pri tem je sedel na smetišču.
9
Tedaj mu je rekla njegova žena: »Ali se še vedno trdno držiš svoje pobožnosti? Boga prekolni in umri!«
10
Pa ji je odgovoril: »Govoriš kakor neumnica. Dobro smo prejemali od Boga, zakaj bi hudega ne sprejeli?« Pri vsem tem Job ni grešil s svojimi ustnicami.
11
Ko so trije Jobovi prijatelji slišali o vsem hudem, ki je prišlo nadenj, so prišli vsak iz svojega kraja: Elifaz Temanejec, Baldad Suhejec in Sofar Naamatejec. Dogovorili so se namreč skupno, da pojdejo ter mu izrazijo sožalje in ga potolažijo.
12
Ko pa so od daleč povzdignili svoje oči in ga niso spoznali, so začeli glasno jokati; pretrgali so vsak svoje oblačilo in natresli prahu na svoje glave.
13
Potem so sedeli z njim na tleh sedem dni in sedem noči in nihče mu ni rekel besede, ker so videli, da je njegova bolečina zelo velika.
← Chapter 1
Jump to:
Chapter 1
Chapter 2
Chapter 3
Chapter 4
Chapter 5
Chapter 6
Chapter 7
Chapter 8
Chapter 9
Chapter 10
Chapter 11
Chapter 12
Chapter 13
Chapter 14
Chapter 15
Chapter 16
Chapter 17
Chapter 18
Chapter 19
Chapter 20
Chapter 21
Chapter 22
Chapter 23
Chapter 24
Chapter 25
Chapter 26
Chapter 27
Chapter 28
Chapter 29
Chapter 30
Chapter 31
Chapter 32
Chapter 33
Chapter 34
Chapter 35
Chapter 36
Chapter 37
Chapter 38
Chapter 39
Chapter 40
Chapter 41
Chapter 42
Chapter 3 →
All chapters:
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
32
33
34
35
36
37
38
39
40
41
42