Job 31

Slovenian EKU

← Chapter 30 Jump to: Chapter 32 →

1Zavezo sem sklenil s svojimi očmi, da ne bom gledal po devici.

2Kaj je namreč delež od Boga od zgoraj in dediščina od Vsemogočnega iz višav?

3Ali ni nesreča za zlobneža in poguba za zločince?

4Mar ne vidi mojih potov in ne šteje vseh mojih korakov?

5Če sem hodil z nepoštenostjo in je hitela moja noga za prevaro,

6naj me pretehta na pravični tehtnici, in Bog bo spoznal mojo nedolžnost.

7Če je krenil moj korak s poti, in je hodilo srce za mojimi očmi, če se je madež prijel mojih rok,

8naj drugi použije, kar posejem, naj se izkoreninijo moje sadike.

9Če se mi je dalo srce po ženi preslepiti in sem prežal pri vratih svojega soseda,

10naj moja žena za drugega melje in tujci naj se družijo z njo;

11ker to je sramotno dejanje, to je zločin, ki sodi pred sodnika;

12to je ogenj, ki žre do uničenja in bi izkoreninil vse moje premoženje.

13Če sem preziral pravico svojega hlapca in svoje dekle, ko sta imela prepir z menoj,

14kaj naj storim, ko se dvigne Bog, in kaj naj mu odgovorim, ko bo preiskoval?

15Ali ni v materinem telesu moj Stvarnik ustvaril tudi njega, ni li v materinem krilu eden in isti naju oba upodobil?

16Če sem ubogim odrekel, kar so želeli, in dal, da so koprnele vdovi oči,

17če sem svoj grižljaj sam pojedel in ni jedel sirotek od njega,

18– saj sem ga od svoje mladosti vzgajal kot oče in ga vodil od krila njegove matere.

19Če sem videl ginočega brez obleke in ubogega brez odeje,

20– in me ni blagoslavljalo njegovo ledje, ko se je ogrel s strižno volno mojih ovac –

21če sem kdaj zamahnil zoper siroto s svojo roko, ker sem pri mestnih vratih videl zase pomoč:

22naj odpadejo moja pleča od tilnika, naj se odlomi moja roka od nadlakta;

23zakaj bojim se božje kazni in pred njegovim veličastvom ne bi vzdržal.

24Če sem zlato naredil za svoje oporišče in govoril čistemu zlatu: »Moje zaupanje!«;

25če sem se veselil, da je veliko moje premoženje in da je mnogo pridobila moja roka;

26če sem gledal k soncu, ko je sijalo, in k luni, ki krasno hodi,

27in se je moje srce na skrivnem dalo zapeljati in sem metal z roko gor poljube:

28tudi to je krivda, ki sodi pred sodnika, ker bi zatajil Boga tam zgoraj!

29Ali sem se veselil nezgode svojega sovražnika in sem vriskal, da ga je zadelo hudo?

30Nasprotno, nisem dal v greh svojih ust, da bi s prekletjem terjal njegovo življenje.

31Zares, ljudje mojega šotora so govorili: »Kdo je, ki ni bil z njegovo jedjo nasičen?«

32Tujec ni zunaj prenočeval, popotniku sem svoja vrata odpiral.

33Če bi kot človek prikrival svoje pregrehe, svojo krivdo pokopal v svojih prsih,

34ker bi se plašil velike množice in se bal prezira rodov: tedaj bi umolknil in bi ne šel izpred vrat.

35O, da bi bil kdo, ki bi me poslušal! Glej, tu je moj podpis! Vsemogočni naj mi odgovori! Obtožnica mojih pravdnih nasprotnikov je napisana.

36Zares, vzel bi jo na svoje rame in si jo ovil kot častno krono!

37Število svojih korakov bi mu predložil, kot knez bi pristopil k njemu.

38Če je moja njiva name vpila in so hkrati jokale njene brazde,

39če sem njen sad užival brez plačila in užalostil njenega lastnika:

40naj raste namesto pšenice trnje in namesto ječmena plevel. Jobovi govori so končani.

← Chapter 30 Jump to: Chapter 32 →