Job 29

Slovenian EKU

← Chapter 28 Jump to: Chapter 30 →

1Nato je Job nadaljeval svoj govor in rekel:

2O, da bi bilo z mano, kot je bilo v prejšnjih mesecih, kakor v dnevih, ko me je Bog varoval!

3Ko mi je svetila njegova svetilka nad glavo in sem ob njegovi svetlobi hodil tudi v temi!

4Kakor sem bil v času svoje zrele moške dobe, ko je Bog še ščitil moj šotor,

5ko je bil Vsemogočni še z mano in so bili krog mene moji mladci,

6ko sem si v mleku pral noge in mi je skala lila potoke olja!

7Ko sem šel skozi vrata v mesto, na trgu postavil svoj sedež,

8so se umaknili mladci, ko so me videli, starci pa so se vzdignili in so stali,

9knezi so zadržali besede in si položili roko na usta,

10plemičem je sapo zaprlo, in njih jezik se je prilepil k nebu.

11Zakaj blagrovalo me je uho, ki me je slišalo, in hvalilo oko, ki me je videlo.

12Saj sem reševal ubožca, ki je vpil, in siroto brez zaščitnika.

13Blagoslov ogroženih je prihajal name in vdovi sem srce razveseljeval.

14Pravičnost sem oblačil, in me je ogrinjala, čut za pravičnost mi je bil kot plašč in naglavka.

15Slepemu sem bil oko in kruljavemu noga.

16Oče sem bil ubogim in za pravdo neznanega sem se potegoval.

17Razbijal sem čeljusti krivičniku in trgal plen iz njegovih zob.

18Mislil sem: »V svojem gnezdu bom umrl in svoje dni množil ko pesek.«

19Moja korenina je bila odprta vodi in rosa je prenočevala na mojih vejah.

20Moja čast se je obnavljala pri meni in moj lok se je pomlajal v moji roki.

21Poslušali so me v velikem pričakovanju, tiho prisluškovali mojemu nasvetu.

22Potem ko sem govoril, niso ponavljali, ampak moja beseda je rosila nanje.

23Kakor na dež so čakali name in odpirali usta kot za pomladni naliv.

24Če sem se jim nasmehnil, niso upali verjeti, vedrosti mojega obličja niso kalili.

25Določal sem pot zanje in sedel kot glava, in prestoloval ko kralj nad vojsko, kot tak, ki žalostne tolaži.

← Chapter 28 Jump to: Chapter 30 →