Mark 4

Slovenian (JUB) 1990 (Jubilejni Prevod Nove Zaveze)

← Chapter 3 Jump to: Chapter 5 →

1Spet je začel učiti kraj jezera. Pri njem se je zbrala zelo velika množica, tako da je sédel v čoln in bil na jezeru, medtem ko je vsa množica stala ob jezeru na kopnem.

2Veliko jih je učil v prilikah in jim v duhu svojega nauka dejal:

3»Poslušajte! Sejavec je šel sejat.

4Pri sejanju je nekaj semena padlo kraj pota. Priletele so ptice in ga pozobale.

5Drugo je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje.

6Ko je bilo sonce visoko, je ovenelo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo.

7Spet drugo je padlo med trnje. Trnje je zraslo in ga zadušilo, da ni obrodilo sadu.

8Spet drugo je padlo na dobro zemljo, raslo, se množilo in dajalo sad; eno je obrodilo trideseternega, drugo šestdeseternega in spet drugo stoternega.«

9Dodal je še: »Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!«

10Ko je bil na samem, so ga tisti, ki so se z dvanajsterimi zadrževali okrog njega, vprašali, kaj pomenijo prilike.

11Rekel jim je: »Vam je dana skrivnost božjega kraljestva; tistim, ki so zunaj, pa se vse daje v prilikah,

12da strme gledajo, pa ne vidijo, in napeto poslušajo, pa ne razumejo, da se ne spreobrnejo in se jim ne odpusti. «

13In jim reče: »Te prilike ne razumete? Kako boste potem razumeli vse druge prilike?

14Sejavec seje besedo.

15Ljudje, pri katerih se beseda seje kraj pota, so tisti, ki sicer slišijo, toda brž pride satan in izruje vanje vsejano besedo.

16Posejani na kamnita tla so tisti, ki besedo z veseljem sprejmejo, takoj ko jo slišijo,

17nimajo pa v sebi korenine, ampak so nestanovitni. Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, takoj klonejo.

18Spet drugi so seme, vsejano med trnje. To so tisti, ki besedo poslušajo,

19toda posvetne skrbi, zapeljivost bogastva in druga poželenja se prikradejo vanje in jim zadušijo besedo, tako da ostanejo brez sadu.

20V dobro zemljo vsejano seme so tisti, ki besedo poslušajo, se je oklenejo in obrodijo: eni trideseterno, drugi šestdeseterno in spet drugi stoterno.«

21In rekel jim je: »Mar zato prinesejo svetilko, da jo postavijo pod mernik ali pod posteljo? Mar ne zato, da jo denejo na podstavek?

22Nič ni namreč skrito, razen zato, da bi se razodelo, in nič ni skrivno, razen zato, da bi prišlo na dan.

23Če ima kdo ušesa za poslušanje, naj posluša!«

24Dalje jim je rekel: »Pazíte, kaj poslušate! Po meri, s katero merite, se vam bo odmerilo in še navrglo se vam bo.

25Kdor namreč ima, se mu bo dalo in kdor nima, se mu bo vzelo še tisto, kar ima.«

26Dalje je rekel: »Z božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo.

27Naj spi ali bedi, ponoči in podnevi, seme klije in raste, da sam ne vé kako.

28Zemlja sama od sebe poraja bilko, nato klas in končno žito v klasu.

29Ko sad dozori, hitro prime za srp, kajti čas žetve je tu.«

30Rekel je še: »Čému naj primerjamo božje kraljestvo ali s kakšno priliko naj ga ponazorimo?

31Recimo: gorčičnemu zrnu, ki je takrat, ko ga vsejemo v zemljo, manjše od vseh semen na svetu.

32Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh povrtnin. Naredi velike veje, tako da morejo ptice izpod neba prebivati v njegovi senci.«

33V mnogih takih prilikah jim je oznanjal nauk, kakor so ga pač mogli razumeti.

34Brez prilike jim ni govoril; svojim učencem pa je na samem vse razlagal.

35Ko se je tisti dan zvečerilo, jim je rekel: »Prepeljimo se na drugo stran!«

36Ko so odslovili množico, so ga odpeljali s čolnom, v katerem je bil. Tudi drugi čolni so pluli z njim.

37Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da so ga že zalivali.

38On pa je bil na krmi in spal na blazini. Zbudijo ga in mu rečejo: »Učitelj, ti ni mar, da se potapljamo?«

39Tedaj je vstal. Zapretil je vetru in rekel jezeru: »Utihni! Miruj!« Veter se je polegel in nastala je globoka tišina.

40Njim pa je rekel: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?«

41Prevzel jih je velik strah in so se spraševali: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in jezero?«

← Chapter 3 Jump to: Chapter 5 →