John 3

Slovenian (Prekmurska NZ and Psalmi (1928))

← Chapter 2 Jump to: Chapter 4 →

1Bio je pa eden človek z Farizeušov po iméni Nikodemuš, vládnik Židovski.

2Té je prišao k Jezuši v noči, i erčé njemi: Rabbi, známo, ka si od Bogá prišao vučitel. Ár nišče ta znamênja ne more činiti, štera tí činíš; nego, či je Bôg ž njim.

3Odgôvoro je pa Jezuš, i erčé njemi: zaistino, zaistino velim tebi; či se što ne porodí od zgora, ne more viditi králevstva Božega.

4Erčé pa njemi Nikodemuš: kakda se more človek poroditi stári bodôči? Jeli more vu otrobo materé svoje drügôč notri idti, ino se tak poroditi?

5Odgovorí Jezuš: zaistino, zaistino velim tebi; či se što ne porodí z vodé i Dühá, ne more notri idti vu králevstvo Bože.

6Ka je porodjeno z têla, têlo je; i ka je porodjeno z Düha, Düh je.

7Ne čüdi se, ka sem ti pravo; potrêbno se je vám poroditi od zgora.

8Vöter, gde ščé píše, i glás njegov čüješ; ali neznaš, odkud ide, i kama odhája. Tak je vsáki porodjeni z Dühá.

9Odgovorí Nikodemuš, i erčé njemi: kakda more eto bidti?

10Odgovorí Jezuš i erčé njemi: tí si vučitel vu Izraeli, i eta neznaš?

11Zaistino, zaistino velím tebi: kâ, ka známo, gučímo, i, ka vídimo, svedočimo, i svedôstvo naše ne vzemete gori.

12Či ta zemelska vám právim, i neverjete; kakda, čí bom vám pravo ta nebeska, bodte vervali?

13I nišče je nej gori šô vu nébo; nego, ki je z nébe, doli prišao, Sin človeči, kí je vu nébi.

14I liki je Môšeš z víso kačo vu püščávi, tak je potrêbno zvísiti Siná človečega.

15Naj vsáki, kí vu njem verje, se ne skvarí, nego má žítek vekivečni.

16Ár je tak lübo Bôg ete svêt, da je Siná svojega jedinorodjenoga dáo, da vsáki, kí vu njem verje, se ne skvarí, nego má žiték vekivečni.

17Ár je nej poslao Bôg Siná svojega na ete svêt, naj sôdi ete svêt, nego naj se zdrži svêt po njem.

18Kí vu njem verje, ne sôdi se; kí pa ne verje, že je osodjeni, kâ je nej vervao vu iméni jedinorodjenoga Siná Božega.

19Eta je pa ta sôdba, kâ je svetlost prišla na svêt; i lüdjé so bole lübili kmico, liki svetlost, ár so njihova dela hüda bilá.

20Ár vsáki, kí lagoja dela činí, odürjáva svetlost, i neide na svetlost, naj se ne kárajo dela njegova.

21Kí pa istino činí, ide na svetlost, naj očivesna bodo njegova dela; ka so vu Bôgi včinjena.

22Po tom je prišao Jezuš i vučenicke njegovi vu Judajsko zemlo, i tam je prebívao ž njimi i krsčávao je.

23Bio je pa i Ivan krsčávajôči vu Enoni blüzi pri Šálemi záto, kâ je vnogo vodé bilô tam; i prihájali so tá i okrsčávali so se.

24Ár je ešče Ivan nej bio vrženi vu temnico.

25Včinjeno je bilô záto spitávanje od vučeníkov Ivanovi z Židovmi od očiščávanja.

26I prišli so k Ivani, í erkli so njemi: Rabbi, kí je bio z tebom prêk Jordána, komi si tí svedočo; ovo té krsčáva, i vsi ido k njemi.

27Odgôvoro je Ivan i erkao: ne more si človek vzéti nikaj, nego či njemi je dáno z nébe.

28Ví sami ste meni svedocke, kâ sem pravo: nej sem jas Kristuš: nego, kâ sem poslani pred njim.

29Kí má záročnico, záročnik je; priátel pa záročnika, kí stojí ino ga čüje, z radostjov se radüje nad glásom záročnika. Záto eta moja radost se je spunila.

30Njemi je potrêbno rásti, meni pa doli jemati.

31Kí od zgora pride, više vsê je; kí je z zemlé, zemelski je, i z zemlé guči. Kí z nebés pride, više vsega je.

32I, ka je vido i čüo, to svedoči, i svedôstva njegovoga nišče gori ne vzeme.

33Kí gori vzeme njegovo svedôstvo, zapečato je, kâ je Bôg istinski.

34Ár, koga je Bôg poslao, Rečí Bože gučí. Ár njemi ne dá Bôg po meri Dühá svétoga.

35Oča lübi Siná, i vsa je dao vu rokô njegovo.

36Kí verje vu Síni, má žitek vekivečni; kí pa ne verje Síni, ne bode vido žitka; nego srd Boži ostáne nad njim.

← Chapter 2 Jump to: Chapter 4 →