Acts 22

Slovenian EKU

← Chapter 21 Jump to: Chapter 23 →

1»Bratje in očetje, poslušajte me; zdaj se bom pred vami zagovarjal!«

2Ko so slišali, da jim govori v hebrejskem jeziku, so se še bolj pomirili. In govoril je:

3»Jaz sem Jud, rojen v Tarzu v Ciliciji. Bil sem pa v tem mestu vzgojen in pri nogah Gamalijelovih v očetni postavi natančno poučen, za Boga vnet, kakor ste danes vi vsi.

4Jaz sem ta nauk smrtno preganjal, može in žene vklepal in jih v ječe izročal,

5kakor mi more spričati tudi veliki duhovnik in ves veliki zbor. Od tega sem prejel celo pisma in šel k bratom v Damask, da bi tudi tam bivajoče zvezane privedel v Jeruzalem in bi bili kaznovani.

6Ko sem pa bil na poti in se okoli poldne bližal Damasku, me je nenadoma z neba obsijala velika svetloba.

7Padel sem na tla in zaslišal glas, ki mi je rekel: ‚Savel, Savel, kaj me preganjaš?‘

8Odgovoril sem: ‚Kdo si, Gospod?‘ In rekel mi je: ‚Jaz sem Jezus Nazarečan, ki ga ti preganjaš.‘

9Moji spremljevalci so svetlobo sicer videli, glasu pa, ki je z menoj govoril, niso razločili.

10In rekel sem: ‚Kaj naj storim, Gospod?‘ Gospod mi je pa rekel: ‚Vstani in pojdi v Damask in tam se ti bo vse povedalo, kar ti je treba storiti.‘

11Ker pa zaradi sijaja tiste svetlobe nisem videl, so me moji spremljevalci peljali za roko in sem tako prišel v Damask.

12Neki Ananija pa, pobožen mož, kakor postava ukazuje, in na dobrem glasu pri vseh Judih, ki so tam bivali,

13je prišel k meni in pristopil ter rekel: ‚Brat Savel, spreglej!‘ In v trenutku sem pogledal vanj.

14On pa je rekel: ‚Bog naših očetov te je izvolil, da bi spoznal njegovo voljo in videl Pravičnega in slišal glas iz njegovih ust;

15zakaj pred vsemi ljudmi mu boš priča tega, kar si videl in slišal.

16In zdaj, kaj se obotavljaš? Vstani in se daj krstiti, kliči njegovo ime in operi svoje grehe!‘

17Ko sem se pa vrnil v Jeruzalem in molil v templju, sem se zamaknil

18in ga zagledal, ko mi je govoril: ‚Pohiti in pojdi brž iz Jeruzalema, zakaj tvojega pričevanja o meni ne bodo sprejeli.‘

19Rekel sem: ‚Gospod, sami vedó, da sem jaz zapiral v ječe in pretepal po shodnicah tiste, ki so v tebe verovali.

20Ko se je prelivala kri tvojega pričevalca Štefana, sem tudi sam zraven stal in to odobraval in čuval oblačila tistih, ki so ga pobijali.‘

21Pa mi je rekel: ‚Pojdi, zakaj poslal te bom daleč med pogane.‘«

22Do te besede so ga poslušali, nato pa so povzdignili glas in vpili: »Proč s sveta s takim! Ni prav, da živi.«

23Ko pa so vpili in proč metali oblačila in dvigali prah,

24ga je poveljnik ukazal peljati v vojašnico in je naročil, naj ga zaslišujejo med bičanjem, da bi zvedel, zakaj so nad njim tako vpili.

25Ko pa so ga bili nategnili za bičanje, je Pavel rekel zraven stoječemu stotniku: »Ali vam je dovoljeno brez sodbe bičati rimskega državljana?«

26Ko je stotnik to slišal, je šel k poveljniku in sporočil: »Kaj misliš storiti? Ta človek je vendar rimski državljan!«

27Poveljnik je torej prišel in Pavlu rekel: »Povej mi, ali si ti rimski državljan?« »Dà,« je odgovoril.

28Poveljnik je pristavil: »Jaz sem si to državljanstvo pridobil z veliko vsoto.« Pavel pa je odgovoril: »Jaz pa že z rojstvom.«

29Takoj so tisti, ki so ga hoteli z bičanjem zasliševati, od njega odstopili. Pa tudi poveljnik se je zbal, ker je zvedel, da je rimski državljan, in ker ga je bil dal vkleniti.

30Ker pa je hotel zanesljivo zvedeti, zakaj ga Judje tožijo, mu je drugi dan odvzel vezi, ukazal, naj se zberejo veliki duhovniki in ves veliki zbor, in je privedel Pavla ter ga postavil prednje.

← Chapter 21 Jump to: Chapter 23 →