Acts 23

Slovenian EKU

← Chapter 22 Jump to: Chapter 24 →

1Pavel je pa pogled uprl na veliki zbor in rekel: »Bratje, jaz sem živel pred Bogom z dobro vestjo do tega dne –.«

2Veliki duhovnik Ananija je ukazal poleg njega stoječim, naj ga udarijo po ustih.

3Tedaj mu je Pavel rekel: »Bog te bo udaril, stena pobeljena! Ti sediš tu, da bi me sodil po postavi, pa me boš zoper postavo dajal bíti?«

4Navzoči so rekli: »Velikega duhovnika božjega sramotiš?«

5Pavel pa je rekel: »Nisem vedel, bratje, da je veliki duhovnik. Zakaj pisano je: ‚Vodnika svojega ljudstva ne sramôti!‘«

6Ker je pa Pavel vedel, da so v zboru deloma saduceji, deloma farizeji, je zaklical: »Bratje, jaz sem farizej, sin farizejev; zaradi upanja v vstajenje od mrtvih me sodijo.«

7Ko je to izrekel, je med farizeji in saduceji nastal razdor in zbor se je razcepil.

8Saduceji namreč trdijo, da vstajenja ni in ne angelov ne duhov; farizeji pa priznavajo to in ono.

9Nastalo je veliko vpitje in nekateri pismouki farizejske stranke so vstali in se prerekali, govoreč: »Na tem človeku ne moremo najti nič hudega; če mu je pa govoril duh ali angel?«

10Ko je nastal velik razdor in se je poveljnik zbal, da bi Pavla ne raztrgali, je ukazal, da ga vojaki iz njih srede iztrgajo in odpeljejo v vojašnico.

11Naslednjo noč je k njemu stopil Gospod in rekel: »Srčen bodi! Kakor si o meni pričeval v Jeruzalemu, tako ti je treba pričevati tudi v Rimu.«

12Ko se je zdanilo, so se nekateri Judje zbrali in se zakleli, da ne bodo ne jedli ne pili, dokler Pavla ne ubijejo.

13Bilo jih je pa več ko štirideset, ki so se tako zarotili.

14Ti so šli k velikim duhovnikom in starešinam in so rekli: »S prisego smo se zakleli, da ne bomo ničesar pokusili, dokler Pavla ne ubijemo.

15Vi torej zdaj z velikim zborom sporočite poveljniku, naj ga privede k vam, češ da hočete njegovo zadevo natančneje preiskovati. Mi smo pa pripravljeni, da ga ubijemo, preden bo tukaj.«

16Slišal je pa o tem naklepu sin Pavlove sestre in je prišel, stopil v vojašnico in Pavlu to povedal.

17Pavel je poklical enega izmed stotnikov in rekel: »Tega mladeniča pelji k poveljniku; ima mu namreč nekaj sporočiti.«

18Ta ga je torej vzel, peljal k poveljniku in rekel: »Ujetnik Pavel me je poklical in prosil, naj peljem tega mladeniča k tebi, ker bi ti rad nekaj povedal.«

19Poveljnik ga je prijel za roko, se z njim umaknil in ga na samem izpraševal: »Kaj mi imaš povedati?«

20Rekel je: »Judje so se dogovorili, da te poprosijo, da bi jutri privedel Pavla v veliki zbor, češ da hočejo o njem nekaj natančneje poizvedovati.

21Ti se jim pa ne daj pregovoriti! Kajti več ko štirideset mož izmed njih preži nanj. Zakleli so se, da ne bodo ne jedli ne pili, dokler ga ne ubijejo; in zdaj so pripravljeni in čakajo, da jim obljubiš.«

22Poveljnik je mladeniča odpustil, potem ko mu je ukazal: »Nikomur ne povej, da si mi to naznanil!«

23Poklical je dva stotnika in rekel: »Od tretje nočne ure imejta pripravljenih dvesto vojakov, da pojdejo do Cezareje, in sedemdeset konjenikov in dvesto strelcev;

24tudi živino pripravita, da Pavla nanjo posadé in ga srečno pripeljejo k poglavarju Feliksu.«

25Napisal je pismo, ki se je glasilo:

26»Klavdij Lizija odličnemu poglavarju Feliksu: pozdrav!

27Tega moža so Judje zgrabili in ga hoteli umoriti. Nastopil sem z vojaki in ga rešil, ker sem zvedel, da je rimski državljan.

28In ker sem hotel zvedeti krivdo, katere so ga dolžili, sem ga pripeljal pred njihov veliki zbor.

29Našel sem, da ga tožijo v vprašanjih svoje postave, da pa na njem ni nobene krivde, ki bi zaslužila smrt ali ječo.

30Ko mi je bil pa naznanjen naklep zoper njega, sem ga takoj poslal k tebi, obenem pa tudi tožiteljem naročil, naj o njegovi zadevi govoré pred teboj.«

31Vojaki so torej, kakor jim je bilo naročeno, Pavla vzeli in ga ponoči odpeljali v Antipatrido.

32Drugi dan so konjenike pustili, da so šli z njim, sami so se pa vrnili v vojašnico.

33Ko so konjeniki prišli v Cezarejo, so poglavarju oddali pismo in predenj postavili tudi Pavla.

34Ko je pismo prebral, je vprašal, iz katere pokrajine je; in ko je zvedel, da je iz Cilicije,

35je rekel: »Zaslišal te bom, kadar pridejo tudi tvoji tožitelji.« In ukazal ga je stražiti v Herodovem uradnem poslopju.

← Chapter 22 Jump to: Chapter 24 →